Habermas: Nemčija je zapravila povojni kapital

Nemško ravnanje z Grčijo bo imelo nekaj resnih posledic, ne samo ekonomskih, pač pa tudi takšnih, ki so povezani z ugledom Nemčije. Nemški filozof Jürgen Habermas, eden od pomembnih mislecev in podpornikov evropskih integracij, je ob zadnjih korakih Nemčije v Guardianu znova ostro napadel nemško kanclerko Angelo Merkel in jo obtožil, da je s trdim stališčem do Grčije zaigrala vse napore prejšnjih generacij, ki so se trudile, da bi popravile povojni ugled Nemčije. V zvezi z zadnjim »dogovorom« glede Grčije je dejal, da je Nemčija izvedla »akt kaznovanja« vlade Aleksisa Ciprasa. »Bojim se, da je nemška vlada skupaj s socialdemokratskim delom v eni noči zaigrala ves politični kapital, ki ga je boljša Nemčija nabrala v pol stoletja, prejšnje vlade pa so v tem pogledu pokazale »večjo politično občutljivost in postnacionalno mentaliteto«.

S svojim odnosom do Grčije se je Nemčija »brez sramu pokazala kot disciplinatorka Evrope in prvič odkrito zahtevala nemško hegemonijo v Evropi«. Pri tem rezultati pogajanj z Grčijo »v ekonomskem pogledu nimajo smisla zaradi strupene zmesi nujnih strukturnih reform države in gospodarstva z novimi imperialnimi pritiski, ki bodo v popolnosti odvzeli pogum izčrpanemu grškemu prebivalstvu in ubili vse pogoje za rast,« meni Habermas. Ob tem je še dodal, da »prisiljevanja grške vlade, da pristane na ekonomsko vprašljivo in večinoma simbolično privatizacijo, ni mogoče razumeti drugače kot kaznovanje levičarske vlade«.

Habermas je nekdanji asistent in eden od pomembnih teoretikov frankfurtske šole Theodorja Adorna, ki je s svojimi kritičnimi analizami družbe zaslovel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Habermas je prepričan, da je »tehnokratsko izničenje demokracije rezultat neoliberalne smeri politik deregulacij trgov« in da je »ravnotežje med politiko in trgom ušlo nadzoru, v škodo države blagostanja«.

»Brez skupne finančne in ekonomske politike se bodo nacionalna gospodarstva psevdosuverenih držav še naprej oddaljevala glede produktivnosti. Nobena politična skupnost dolgoročno ne more vzdržati takšnih napetosti. Istočasno pa, zaradi zahteve, da ne pride do odprtega konflikta, evropske institucije preprečujejo potrebne politične iniciative za razširitev monetarne unije v politično unijo. Samo voditelji vlad v Evropskem svetu so v položaju, ko lahko ukrepajo, toda točno oni so nesposobni delovati v interesu skupne evropske skupnosti, saj večinoma mislijo le o volivcih v svojih državah.«

Podobnega mnenja je tudi David Gow, dopisnik Guardiana iz Nemčije v času njenega ponovnega združevanja leta 1989. Poudaril je, da je tedanji nemški kancler Helmut Kohl večkrat dejal, da si »želi evropsko Nemčijo, ne pa nemške Evrope« in da je bilo »to res tedaj, ni pa več res danes«. »Skoraj 25 let po tisti oktobrski noči leta 1990, ko sem napisal naslovno temo za Guardian z naslovom »Nov kolos je rojen v Evropi«, je grška kriza dala podlago za transformacijo Nemčije iz političnega palčka in ekonomskega velikan« v političnega in ekonomskega nasilneža, ki izziva strah in ropanje svojih žrtev ter strah med svojimi prijatelji,« ocenjuje James Gow.