Priseljenci ob meji z Madžarsko: zidu ne bomo sprejeli

»500 metrov od meje z Madžarsko 15 sključenih sirskih beguncev v temi šepeta o tem, kako bodo prečkali v EU. Nekaj kilometrov nazaj so že izklopili svoje telefone. Nato so pobrali palice, ki jih bodo zaščitile pred lokalnimi gangsterji. Zdaj se sestavljajo v pare: če bodo prečkali po dva in dva ne bodo sprožili toplotnih senzorjev. 23-letni miselno odsotni farmacevt Mohamed Hussein prižge cigareto,« piše Patrick Kingsley za Guardian. 

36-letni Selim je za Guardian dejal, da je bilo prečkanje meje med Grčijo in Makedonijo enostavno, »a to je najtežji del, madžarska meja.« In stvar bo kmalu še dodatno otežena. Madžarska vlada je začela kovati načrte, s katerimi bo ustavila ljudi, kot sta Selim in Hussein. Zgradila bo štirimetrsko ograjo na meji s Srbijo, ki bo priseljencem onemogočila vstop v državo. O tem smo pisali tudi v Mladini. »To je neizogiben korak,« je za Guardian dejal vladni tiskovni predstavnik Zoltán Kovács. »Ustaviti moramo tokove.« Kovács pravi, da je ograja legitimen odziv na ogromen naval priseljevanja, ki je letos Madžarsko spremenil v skrivno bojno linijo evropske krize priseljevanja. Trdi, da največ sirskih, afganistanskih in iraških priseljencev iz Srbije pride skozi balkansko pokrajino prav na Madžarsko: »Od januarja jih je ilegalno prišlo že več kot 50.000. Italija in Grčija zaostajajo za kakšnih 2000 priseljencev.«

Na stotine priseljencev prihaja v vse tri omenjene države vsak dan, zato besede Kovácsa ravno ne moremo potrditi, je pa dejstvo, da se Madžarska sooča z navalom priseljencev, ki je primerljiv s tem, s katerim se soočajo sredozemske države, meni Kingsley. Ena izmed najbolj skrivnih poti priseljencev je gozd, ležeč ob reki, ki se izteka v Donavo. Posebej za priseljence iz Sirije. »Ljudje se tukaj začnejo zbirati okrog štirih ali petih popoldne,« za Guardian pove Abu Khalil, sirski doktor, ki čaka v zadnjem mestu pred mejo, »in nato gredo skozi gozd ponoči.« »Skozi gozd hodijo tako doktorji in poslovneži kot otroci in starejši možje. Vsake toliko lahko v oddaljeni temi slišiš dojenčkov jok,« piše Kingsley. Sirci pravijo, da jih nič, niti zid ne more ustaviti. »Mi smo Sirci,« ponosno poudarja Mohamed Hussein. »Vse lahko rešimo. Ustvarili smo prvi pisani jezik, torej lahko zrušimo tudi zid.«

Dvajset kilometrov na zahodu pa se skriva druga skupina beguncev – afganistanski begunci. Medtem ko se Sirci običajno naselijo v poceni hotele, se afganistanski begunci skrivajo na poraščenem območju ob zapuščeni tovarni opeke. »To je slaven kraj,« pravi Rahman Niazi, 18-letni afganistanski študent. »Vsak Afganistanec gre tu skozi, ker bodo tu vedno ljudje, ki govorijo tvoj jezik,« dodaja. Navadni obiskovalec bi jih s težavo našel. Skrivajo se v poljih koruze med kanalizacijskimi deli in odlagališči smeti, kjer so pridelki že dolgo zaraščeni s plevelom. Področje imenujejo džungla in jasno je, zakaj – zelo enostavno se je v njemu izgubiti in zelo težko je kogarkoli najti. »Taborijo na odprtem in zajemajo vodo iz starega vodnjaka, a vseeno poskušajo ustvariti občutek normalnosti,« piše Kingsley. »V džungli je napeto. Veliko ljudi tukaj čaka na navodila s strani moškega, ki mu pravijo šef. To so tihotapci, katerim plačajo okrog 10.000 evrov, preden odidejo iz Afganistana. Na vsaki stopnji njihove odiseje v Evropo pokličejo tega moškega, ki jim nato da nadaljnja navodila. Včasih je to GPS koordinata za naslednji kraj, kamor morajo iti. Včasih je to avtobusna cesta. Včasih jim šef pošlje celo avto.«

»Če držimo skupaj, nam lahko uspe,« pravi Hussein. Nato se skupina odpravi proti nevidni ločnici, kjer bo v kratkem stal madžarski zid. »Ta zid, ne bomo ga sprejeli,« poudari in skoči čez »mejo«.

O sramotni evropski (in tudi slovenski) politiki do beguncev v aktualni številki Mladine urednik Grega Repovž.