Naftna podlaga sporazuma z Iranom

Razlogi za uspeh sporazuma z Iranom so številni, od pragmatičnega pristopa Irana in želje ZDA, da odstranijo vsaj eno žarišče napetosti na Bližnjem vzhodu, do podpore Rusije in Kitajske Iranu ter velikosti in same vojaške moči Irana, zaradi česar je bila možnost uspešnega napada in »spremembe režima« z vojaškimi sredstvi malo verjetna. Eden od razlogov za uspešnost dogovarjanja pa bi se lahko skrival tudi v dogajanju na trgu nafte, kot opozarjajo analitiki dogajanja na Bližnjem vzhodu.

Administracija prejšnjega ameriškega predsednika Georga Busha je sicer najprej še poglobila politiko spodkopavanja vpliva Irana v regiji, ki jo je sedanji ameriški predsednik Barack Obama ob sodelovanju Savdske Arabije, Združenih arabskih emiratov in ostalih večinoma sunitskih zalivskih držav samo nadaljeval. Vendar so se nato strateški cilji ameriške administracije – po neuspehu v Siriji, anarhiji v Libiji in de facto razpadu Iraka in Jemna - hitro spremenili. Zaporedna poročila obveščevalnih služb so dokazovala, da Iran sicer krepi svoje jedrske kapacitete, tako da bi lahko hitro pristopil k jedrskemu programu, vendar pa konkretnih korakov v to smer ni naredil. Mednarodna agencija za jedrsko varnost (IAEA) je večkrat zaporedoma potrdila, da iranski uran ni dovolj obogaten, da bi bil primeren za jedrsko orožje, ameriški vojaški poveljniki pa so večkrat opozorili, da bi bil napad na Iran zelo tvegan. Rezultati tajne simulacije vojaškega napada na Iran iz leta 2012 so na primer pokazali, da bi izraelski napad na Iran sprožil širšo regionalno vojno. ZDA so se zato kljub nasprotovanju Izraela in Savdske Arabije, ki je nenadoma postala celo nekakšna »zaveznica« Izraela, odločile za iskanje kompromisov z Iranom. George Friedman, ustanovitelj in vodilni analitik Stratforja – ki tesno sodeluje s Pentagonom – je zato že pred štirimi leti napovedal spremembo v ameriški politiki do Irana in novi ameriško-iranski detant.« S sporazumom z Iranom bi ZDA uravnotežile regionalna razmerja, v težji položaj postavile Savdsko Arabijo, namesto konfrontacije z Iranom pa bi to ZDA omogočilo da »oblikuje iransko moč«. ZDA ob tem računajo tudi na vlogo Turčije, kljub njeni dosedanji podpori »upornikom« v Iraku in Siriji.

Drugi razlog za sporazum bi se lahko skrival v iranskih rezervah nafte in plina. Čeprav so – predvsem zaradi politike Savdske Arabije – cene nafte na svetovnem trgu padale, kar je še zlasti prizadelo Rusijo, pa tudi proizvajalce nafte iz skrilavcev v ZDA – se v prihodnje pričakuje rast cen nafte in njenih derivatov. Analitiki ameriške industrije ocenjujejo, da bo cena nafte pričela rasti v obdobju od šest mesecev do dveh let. Ameriška vlada ima verjetno podobne ocene. Robert Hirsh, nekdanji višji svetovalec ameriške vlade, je že leta 2005 napisal posebno poročilo o »vrhuncu proizvodnje nafte«. Ocenjeval je, da bo do »naftnega šoka« prišlo leta 2017, ki bi mu lahko sledili tudi zlom borz, inflacija in nezaposlenost. Kljub temu, da cena nafte zaradi nizkih cen in vse manjše proizvodnje na izčrpanih naftnih poljih trenutno pada, tudi Mednarodna agencija za energijo do konca letošnjega leta pričakuje povečanje cen nafte. Ko se bo potrošnja pričela počasi povečevati, pa temu ne bo mogla slediti večja proizvodnja. Zaradi padajočih cen nafte – ki so imele tudi političen motiv, namreč, škodovati Iranu in njegovi zaveznici Rusiji - je bilo namreč »zamrznjenih« okoli 200 večjih naftnih projektov. Veliki naftni proizvajalci, kot so na primer Royal Dutch Shell, British Petroleum, ConocoPhillips, ExxonMobil in Chevron, so vsi zmanjšali proizvodnjo nafte za okoli 3,25 odstotka. Tudi Charles Maxwell, višji analitik pri podjetju Weeden & Co. napoveduje dvig cene nafte v naslednjih nekaj letih. »To bi nas lahko zelo udarilo. Leta 2019 bo pravi pekel,« ocenjuje Maxwell. Že pred petimi leti je ocenil, da bomo v svetovnih merilih »okoli leta 2015 dosegli najvišjo raven proizvodnje nafte na svetu, to pa bomo vzdržali morda okoli pet let. Nato se bo proizvodnja pričela počasi zmanjševati. Do leta 2020 bomo že na poti stalnega zmanjševanja proizvodnje nafte, namesto povečevanja vsako leto, tako kot je to sedaj.« Ta predvidevanja se sedaj uresničujejo. Maxwell je ocenjeval, da bo svet leta 2013 sposoben proizvesti en odstotek nafte več ob 1,25 odstotnem povečanju potrošnje, toda že leta 2015 bi se na ta način lahko proizvedlo pol odstotka več ob 1,25 odstotnem povečanju povpraševanja, kar pomeni zmanjšanje ponudbe na trgu za 0,75 odstotka. In ta trend naj bi se v prihodnje nadaljeval.

Prav zato je tudi odpiranje iranskega trga z nafto pomembno za svet, Iran pa so že obiskali predstavniki največjih naftnih in plinskih korporacij na svetu. Vendar ta nafta ne bo hitro na trgu. Sankcije ne bodo odpravljene še vse do naslednjega leta, Iranpa bo potreboval še pet let za pričetek realizacije številnih naftnih projektov, ki naj bi se začeli izvajati do leta 2020. Večina te nafte bo namenjena na Kitajsko, pa tudi proti Evropi in v ZDA. Vendar bodo neokonservativci v ZDA to poskušali še naprej preprečiti, tako z blokado dogovora z Iranom v kongresu kot z lobiranjem znotraj ameriške administracije. Kljub temu pa vsaj deloma ti poskusi ne bodo uspešni – resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov, s katero je bil potrjen dogovor z Iranom, je namreč obvezujoč dokument za vse članice OZN, tega pa ne more spremeniti niti ena sama država, celo novi predsednik ZDA ne, če bi se načrti republikancev v prihodnje vendarle posrečili.