Metelkova: kako je zapuščena kasarna postala najuspešnejši urbani skvot v Evropi

»Čez reko od zaspanega starega mestnega jedra Ljubljane – malega labirinta tlakovanih uličic, srednjeveških utrdb in pisanih cerkva, ki je značilen za številna mesta, nekoč okupirana s strani nekdanjega Avstro-Ogrskega cesarstva – stoji približno ducat propadajočih stavb, ki sestavljajo to, kar je postalo znano kot druga slovenska prestolnica,« o Metelkovi za Guardian piše Ajit Niranjan.

»Ko se zmrači, ta kraj postane osrednja točka alternativne kulturne scene v Ljubljani,« nadaljuje. »Ponoči se tisoče študentov in umetnikov zbere na tem kraju, da bi uživali na ulicah in v barih.« Metelkova vsako leto gosti več kot 1500 alternativnih dogodkov in njene nezakonito zasedene zgradbe poskrbijo za širok spekter subkulturnih dejavnosti, od gledaliških predstav in punk koncertov do invalidskih delavnic in LGBT klubskih noči.

»Metelkova je center urbane kulture,« je za Guardian pojasnil Zoran Jankovič, »to je prostor za kritično refleksijo, mestno udejstvovanje – in s svojimi dejavnostmi iz Ljubljane ustvarja območje, kjer lahko svobodno krožijo ideje vseh generacij.« Metelkova kraj je za vse, tako stare kot mlade, tako Slovence kot priseljence, meni nemški kipar, ki Metelkovo redno obiskuje, da lahko pomaga v tamkajšnji galeriji. Metelkova je prostor za raznolike skupnosti, prostor tako za druženje kot učenje. »A to se povsem razlikuje od prvotnega namena stavb,« piše Ajit Niranjan. »Vojaška baza, ki je obdajala kompleks, je bila kmalu po razkolu nekdanje Jugoslavije – pri čemer je Slovenija najhujšemu ubežala – pred dobrimi štiriindvajsetimi leti zapuščena. Kasarno je v poznem 19. stoletju ustanovilo Avstro-Ogrsko cesarstvo, med svojo turbulentno zgodovino so jo okupirali vojaki fašistične Italije in nacistične Nemčije, dokler ni postala utrdba Socialistične federativne republike Jugoslavije.«

»Prava sprememba se je zgodila ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991,« pojasnjuje Janez Premk, lokalni umetnostni zgodovinar. »Barake so bile zapuščene in na stotine umetnikov in aktivistov je vlado želelo prepričati, naj kraj uporabi za kreativne namene, namesto da zgradbe spremenijo v komercialne. To se ni izšlo, zato so se po dveh letih odločili, da bodo kraj sami okupirali in razglasili so ga za avtonomno cono. Oblastem to ni bilo všeč, a so se s tem danes morale sprijazniti.«

Umetniki se na Metelkovi tedensko srečujejo na sestankih, kjer razpravljajo o vzdrževanju prostora, obenem pa nimajo nobenega namena spodkopavati avtoritete Ljubljane. V tej luči je največje prestopke – nelegalno zasedbo prostorov in prodajo alkohola brez licence – s strani lokalnih oblasti mogoče spregledati, če ne celo docela oprostiti. Do neke mere se je to že zgodilo. Država – tako na lokalnem kot nacionalnem nivoju – je še vedno pripravljena financirati veliko kulturnih projektov, ki pridejo z Metelkove. V letu 2006 pa je občina Metelkovo razglasila za območje državne kulturne dediščine, kar jo je do zdaj branilo pred nadaljnjim rušenjem.

Ali bo tako tudi v prihodnosti, je negotovo. Med popravljanjem razpadajočih zidov Galerije Alkatraz – kjer je bila nekoč konjušnica – umetnik Miha Perne razloži, da se mnenja glede tega, kako nadaljevati, razhajajo. »Pridobitev legalnega statusa ima s strani avtoritet očitne ugodnosti,« pravi. »Toda težko bi se to zgodilo, brez da bi s tem ogrozili karakter Metelkove. Ljudje hočejo različne stvari in o tem se še vedno razpravlja.«

»A zdi se, da skvoterji že imajo najboljšo rešitev. Kot skvot ima Metelkova prednost, saj ne plačuje davkov in najemnin, in kot kulturni zaklad mesta ostaja razmeroma zaščitena pred kremplji kratkovidnih gradbenih investitorjev,« zaključuje Ajit Niranjan.

O Metelkovi je pisal tudi urednik Grega Repovž. »Ena najlepših zgodb sodobne Slovenije je zgodba o Metelkovi. Seveda se je tudi ta zgodba začela s preklicano obljubo in lažmi. Vlada je pred točno dvajsetimi leti tretjino nekdanje vojašnice namenila Mreži za Metelkovo, pobudi 300 umetnikov in članov raznih subkulturnih društev. Bila je res odlična poteza, takrat smo v Sloveniji še razumeli, za kaj gre pri vsem skupaj in kaj tvori državo.«