Žrtve atomske bombe kot poskusni zajčki

Sedemdeset let po prvi eksploziji jedrske bombe nad Hirošimo se svetovna javnost vse bolj zaveda tudi nekaterih doslej prikritih strani ne ravno slavne zgodovine prve (in za zdaj na srečo edine) uporabe jedrskega orožja v človeški zgodovini. Eno od bolj sramotnih strani te zgodovine so popisali tudi ameriški zavojevalci Japonske, njihovo ravnanje pa je že leta 1996 v eseju »Žrtve atomskega orožja kot morski prašički« opisal japonski zgodovinar Shingo Shibata. Medicinsko stanje preživelih žrtev bombnega napada z jedrskim orožjem (v japonščini »hibakuš«) je bilo dolga leta predmet cenzure ali diskriminacije na Japonskem in to velja še danes, le da se je zanikanje sedaj preselilo v medije in med znanstvenike.

Ameriški zdravniki in znanstveniki so posledice uporabe jedrskega orožja v okviru Komisije žrtev atomskega orožja (Atomic Bomb Casualty Commission, ABCC) skupaj z osebjem Japonskega nacionalnega zdravstvenega inštituta (JNIH) dolga leta spremljali zelo podrobno. Toda na zelo nenavaden in z medicinsko etiko skregan način: v času spremljanja dolgotrajnih posledic bombnega napada je bila medicinska pomoč preživelim žrtvam onemogočena in to zato, da takšna pomoč ne bi »pokvarila« ali spremenila ciljev raziskave. Povedano drugače: ameriški zdravniki in znanstveniki so želeli videti, kako se bodo razvijale bolezni in kaj se bo zgodilo z obsevanimi, opečenimi in drugače poškodovanimi žrtvami – večinoma civilisti – dvojnega ameriškega jedrskega napada na Hirošimo in Nagasaki, da bi na ta način dobili čim bolj jasen pogled na uničevalne učinke jedrskega orožja. Zdravljenje ljudi je bilo nezaželeno, ker bi se zaradi zdravljenja končni odstotki mrtvih, potek bolezni in leta njihovega trpljenja - spremenili. Znanstveniki pa so želeli »čiste« podatke, brez »stranskih vplivov0.«

To pa ni edini razlog za obravnavo žrtev jedrskih bomb kakor da bi bili »poskusni zajčki« v laboratoriju. Drugi razlogi so bili povezani z ameriškim zanikanjem posledic bombardiranja in zavedanja, da bi priznanje teh učinkov škodilo ugledu ZDA. Raziskovalka Susan Lindee je o tem ravnanju leta 1994 pisala v svoji že razprodani knjigi z naslovom »Pravo trpljenje: Ameriška znanost in preživeli Hirošime«, ki je izšla pri univerzitetni založbi Univerze Chicago. Danes se spoznanja v knjigi zdijo skorajda neresnična, toda v resnici je bila zdravniška pomoč žrtvam prve in druge jedrske bombe odtegnjena tudi zato, ker so ameriške oblasti verjele, da bi »medicinska obravnava žrtev s strani ABCC predstavljala priznanje škode zaradi uporabe jedrskega orožja«.

Poročilo iz leta 1955 pojasnjuje, da »ameriškim raziskovalcem učinkov atomske bombe na civiliste ki so bili ranjeni s strani dveh jedrskih bomb že od samega začetka ni bilo dovoljeno uporabiti medicinske terapije ...« saj bi z izvajanjem terapije potrdili anti-ameriški propagandi, ki bi trdila, da bi takšna medicinska terapija »morala biti del običajnega popravljanja škode, ki je nastala zaradi uporabe jedrskega orožja«. ZDA se ob tem nikoli niso opravičile zaradi uporabe jedrskega orožja, povsem nasprotno, temelj ameriške zunanje politike je bilo in ostaja strašenje in teroriziranje civilnega prebivalstva sveta z grožnjo o uporabi ameriškega jedrskega orožja. Ob tem pa preživelim žrtvam ni pomagala niti japonska vlada.

Zanimivo je, da je ameriški predsednik Barack Obama oktobra leta 2009 dobil Nobelovo nagrado za mir med drugim tudi zato, ker se je zavzel za jedrsko razorožitev . Vendar je v zadnjih letih ameriški predsednik Barack Obama znova avtoriziral obsežne programe obnove ameriškega jedrskega arzenala in v to vložil na stotine milijonov dolarjev. Ameriški Center za strateške in proračunske ocene predvideva da bo ameriška modernizacija jedrskega orožja ZDA v naslednjih 30 letih stala en trilijon dolarjev. Pri tem je vsaka današnja jedrska glava nekajkrat ali tudi stokrat močnejša od tistih, ki so pred 70 letih padle na Hirošimo in Nagasaki. Njihovi učinki danes pa so nam zelo dobro znani – zaradi s strani medicinske etike »nepokvarjenega trpljenja« na stotine tisoče civilnih žrtev jedrskega napada ZDA pred 70 leti, ki še danes velja za najbolj množičen zločin, storjen s strani tako malega števila ljudi v tako kratkem času.