Mesta brez oglasnih panojev

Prva stvar, ki nas pričaka ob vstopu v mesto je tabla s prijaznim pozdravom. Nato ji sledijo obcestni plakati, panoji, reklamni izveski in ostala propagandna sporočila. V večini mest je tako. Vendar ne vseh. Nekatera mesta so prekinila tako prakso.

Najbolj odmeven je primer brazilskega velemesta São Paula. Leta 2007 so uvedli zakon, ki je določil, da odstranijo oglase. Župan mesta je izrazil, da je vizualno onesnaženje enako hud problem kot zvočno ali svetlobno. Mnogi prebivalci so prvič dodobra spoznali svoje mesto. Zakon je predvideval tudi prepoved lepljenja reklam na izložbena okna. São Paulo danes sicer ne velja več za mesto brez oglasov, saj so pet let po ukrepu ponovno začeli z uvajanjem oglaševanja, a tokrat pazljiveje. Najprej so uredili vso potrebno zakonodajo in določili prostore, kjer je to dovoljeno. Tako je danes oglaševanje organizirano in bolj pregledno, mesto pa poskuša loviti ravnotežje med zahtevami trga in prebivalcev. Naslednje mesto, ki se je odločilo za ta podvig, je indijski Chennai. Nato je temu zgledu sledilo še več mest. Zanimivo akcijo so izvedli na primer v Teheranu. V začetku letošnjega leta so za deset dni vse oglase prekrili z reprodukcijami slik iranskih umetnikov.

Prvo evropsko mesto, ki je prepovedalo zunanje oglaševanje, je Grenobel. Namesto oglasnih panojev so postavili mestne oglasne plošče. Kjer je bilo možno, pa so posadili drevesa. V Grenoblu so ovrgli tudi teorijo, da oglaševanje prinaša izjemno velik zaslužek. Mesto namreč v zadnjem času z oglasi ni zaslužilo veliko. Podoben ukrep načrtujejo tudi v Bristolu, kjer trenutno zbirajo podpise za peticijo v podporo tej ideji. Pariške oblasti so si leta 2011 zadale cilj, da poskusijo za tretjino zmanjšati število reklamnih oglasov. Po njihovih ocenah so na dobri poti.

Nekateri aktivisti pa se trudijo, da bi tudi New York sledil temu zgledu. Za vzornike so si vzeli nekatere ameriške zvezne dežele, ki so se za ta korak že odločile. Tako so Aljaska, Vermont, Maine in Havaji brez oglasnih panojev. Hkrati se v New Yorku trudijo obuditi zapuščene objekte, ki so v lasti mesta. Več kot 10 tisoč zapuščenih telefonskih govorilnic so skupaj z Googlom spremenili v wi-fi točke. Vendar New York še vedno nima urejenega in preglednega oglaševanja. O neprijetni podobi stenskih oglasov, ki se naselijo na vsak malo višji blok ali stolpnico, je pisala tudi Zadie Smith. Ko je stopila na cesto, jo je pozdravila podoba steklenice vodke. Čez nekaj dni je bila na sosednji stolpnici že druga reklama.

In kako vse to deluje v Sloveniji? Precej klavrno. Vsak kozolec ob avtocesti je odličen prostor za reklamo. Ljudje so se na oglasne plakate navadili, večina jih ne opazi ali jih ne zmotijo. Tudi v Sloveniji bi bilo potrebno bolj podrobno urediti zakonodajo glede oglaševanja. Veliko plakatov je motečih, še posebej svetlobni, marsikateri je namreč kičast. Problem je, ko se razpadajoča pročelja stavb prekriva z oglasi, namesto da bi jih obnovili. S težavo neurejenega oglaševanja se v Sloveniji aktivneje ukvarja Plakatopolis, o čemer smo že pisali. Na problematiko je opozorila tudi slovenska arhitekturna in oblikovalska stroka. »Prav groteskne, cenene, kaotične in neprepoznavne so postale mestne vpadnice, ki meščane in obiskovalce posiljujejo z nepregledno množico oglasov na pročeljih hiš, ograjah, mostovih, nadvozih.« Kdaj bomo v Sloveniji deležni podobne akcije, kot jo je izvedel São Paulo ali Grenobel?