Župan Goslarja: beguncev je »še premalo«

Medtem ko se v številnih nemških mestih ubadajo z velikimi problemi z nastavitvijo vse večjega števila beguncev, predvsem iz Sirije, Iraka, Afganistana in Pakistana ter afriških držav, ki množično bežijo v Evropo, si Oliver Junk, župan nemškega mesta Goslar želi čim večjega števila novih imigrantov. Mesto Goslar ob podnožju planine Harz je sicer znano in lepo turistično mesto, ki ga pogosto obiskujejo turisti, ki si želijo smučanja, plavanja v bližnjih zdraviliščih ali razburljivih voženj z gorskimi kolesi. Vendar se mesto sooča tudi z velikimi problemi, predvsem pa z demografsko krizo. Mesto s 50.000 prebivalci je samo v zadnjem desetletju izgubilo 4000 prebivalcev, v nekaterih letih celo 1200 ali 2000 prebivalcev letno. V številnih delih mesta nebotičniki in celotna naselja samevajo. Težave mesta je še poslabšal konec hladne vojne leta 1991, saj je mesto izgubilo velik vojaški garnizon, ki je bil tedaj blizu meje z Vzhodno Nemčijo, po združitvi obeh Nemčij pa je zadrževanje tako velikega števila vojakov v tem mestu izgubilo smisel. Ker pa je bila vojska tudi velik potrošnik in delodajalec, se je to poznalo tudi na proračunu Goslarja.

Prav zato župan Goslarja v beguncih, ki jih pogosto (nepravilno) označujejo tudi za »migrante« vidi veliko priložnost. Oliver Junk, devetintridesetletni pravnik in član Krščanskih demokratov nemške kanclerke Angele Merkel se po svojih pogledih bistveno razlikuje od pogledov Angele Merkel. »Na voljo imamo veliko praznih stanovanj in raje kot, da vidimo, kako propadajo, bi lahko dali nove domove imigrantom, jim pomagali in tako poskrbeli za prihodnost našega mesta.« Nekateri politiki ga obtožujejo, da to govori samo zaradi samopromocije in zato, ker je naiven. Toda težko je ignorirati dejstvo, da je bil leta 2011 izvoljen z 94-odstotno večino. Znan je tudi po svojem pragmatizmu, saj je na primer odredil, da se ulične svetilke v mestu po 12. uri ugasnejo, da bi na ta način privarčevali mestni denar.

Župan Goslarja kritizira tudi mehanizem, po katerem se begunci porazdeljujejo po Nemčiji. Pravilo se popularno imenuje »Königsteinerjev ključ«. Mesta morajo sprejeti begunce glede na število prebivalcev in višino svojega bruto družbenega proizvoda na glavo prebivalca. Povedano preprosto to pomeni, da morajo večja in bolj bogata mesta prevzeti več, manjša in bolj revna mesta pa manj beguncev. »Ta sistem je neumen, zato ker v velikih mestih običajno vlada pomanjkanje stanovanj, v Goslarju pa imamo v nasprotju s tem dovolj prostora. Noro je, da morajo v Göttingenu graditi nova stanovanja in si razbijajo glave, kam namestiti vse ljudi, medtem ko imamo mi prazna stanovanja in delodajalce, ki obupano iščejo izšolane delavce,« opozarja Oliver Junk in kritizira nemško rigidno vztrajanje pri »pravilih«, ki so včasih popolnoma neživljenjska in birokratska. »Pravijo mi, da so pravila pač pravila. To je tipično nemško in rigidno razmišljanje, kjer je vedno potrebno delati z že narejenimi koncepti ki ne dovoljujejo nove ideje. Vsakemu, ki trdi, da je v Nemčiji že preveč beguncev, ali da si jih ne moremo privoščiti, pravim, da naj razmišlja o naši preteklosti in prihodnosti. Seveda smo bogata država in imamo dolžnost, da pomagamo tistim, ki so v težavah.«

Nekateri v Nemčiji v bolj širokogrudnem pristopu do težav beguncev vidijo tudi priložnost, da Nemčija vsaj deloma popravi svojo javno podobo, ki jo še vedno obremenjuje nacistična preteklost iz prejšnjega stoletja. Več beguncev bi lahko Nemčiji pomagalo tudi pri demografskem zmanjševanju prebivalstva. Samo uro vožnje od Goslarja je na primer Göttingen, najbolj uspešno mesto v regiji, kjer se lokalne oblasti že sedaj borijo z velikim številom beguncev. Telovadnice in šole so spremenili v pribežališča, toda z začetkom šolskega leta bodo težave večje, saj bodo šole morali izprazniti, šotorska naselja pa zaradi prihoda zime prav tako ne bodo več dolgo primerna za begunce.