Darja Kocbek

 |  Ekonomija

Čas je, da se poslovimo od prepričanja, da mora gospodarstvo večno rasti

© Tomo Lavrič

Ekonomisti, ki se ukvarjajo z napovedovanjem gospodarske rasti, so bili prejšnji teden spet na trnih, kajti objavljeni so bili podatki, ki kažejo, da kitajsko gospodarstvo raste počasneje od predvidevanj. Kitajci proizvedejo manj blaga in storitev in kupujejo manj, kot je bilo predvideno. Tudi nasploh ekonomisti niso zadovoljni, saj so bili obeti za gospodarsko rast v Evropi, ZDA in državah v razvoju že boljši.

Čarobna beseda, ki jo ljudje v zahodnem svetu poslušajo že nekaj generacij, je več. Slišijo jo v govorih politikov in poročilih na televiziji. Od tod izvira prepričanje, da je večja blaginja iz dneva v dan nekaj povsem običajnega. To je pripravek za optimizem, v Die Zeit piše Roman Pletter. V Nemčiji ta preparat še vedno deluje, v Španiji in Grčiji ne več. Tam veliko ljudi nima zaposlitve, blaginje je v primerjavi s prejšnjimi leti manj, rast je manjša od pričakovane. Kljub temu politiki v Evropi, ZDA, Veliki Britaniji in Latinski Ameriki ponavljajo svoje obljube o rasti. »Štiriodstotno gospodarsko rast, 19 milijonov novih delovnih mest,« recimo ves čas od objave kandidature za predsednika ZDA obljublja Jeb Bush.

Osmo leto po izbruhu finančne in gospodarske krize zvenijo takšne obljube, ki so jih samo v zadnjih tednih izrekli številni politiki, kot ples vse bolj obupanih šamanov za dež, z neba pa ne pade in ne pade dež. Tako izgleda recimo gospodarska rast članic organizacije OECD, ki je lani znašala manj kot 2 odstotka. Pred tem je v zadnjih desetletjih bila pogosto enkrat višja. Podatki kažejo, da se sedanja nizka rast utegne nadaljevati, svetovno gospodarstvo se spreminja in ekonomistom sporoča, da noče biti več »gospodarstvo več«, da noče več rasti, noče več iz leta v leto proizvajati toliko več kot prej.

O razlogih in posledicah teh sprememb se ekonomisti še prepirajo. Dejstvo pa je, da se utegne zrušiti dogovor, ki je dobro deloval vse od konca druge svetovne vojne. Ta je, da se države, zasebniki in podjetja zadolžujejo in s krediti financirajo izdatke za gradnjo cest ali nakupa strojev. Posledično podjetja ustvarjajo dobičke, države poberejo več davkov. Tako je mogoče poplačati kredite in plačevati obresti zanje. Ta dogovor je pripomogel, da je bilo manj prepirov, koliko morajo bogati dati za revne. Vera v boljšo prihodnost je omogočila, da je svet postal boljši prostor za življenje. To je bila dobra stran dogovora.

Toda ta dogovor ima po besedah Romana Pletterja tudi negativno, nevarno stran. Če več ne raste dovolj, izbruhnejo konflikti delitve, ker je veliko družb poplačilo dolgov iz preteklosti prestavilo v prihodnost. Ta prestavitev nas je doletela zdaj. Recimo v Grčiji, kjer morajo sedanji ljudje plačevati za kredite, ki so bili najeti v preteklosti. Današnja mladina trpi zaradi izdatkov svojih staršev. Poleg tega obstaja spor, ali naj bogate države Grčiji odpišejo dolgove. Tudi pri tem gre za delitev. V razvitih državah, ki so Grkom še enkrat odobrile kredit, bodo trpeli sedanji otroci, saj bo zapadel, ko bodo odrasli, in takrat ne bo poplačan.

V ZDA so ljudje v preteklosti najeli kredite za nakup precenjenih hiš in za potrošnjo. Denar so potrošili, ne da bi iz njega ustvarili več. Nato teh kreditov niso mogli poplačati, banke so pred bankrotom reševali davkoplačevalci. Sedaj ljudje za izdatke v preteklosti plačujejo s sedanjo hudo krizo. Svet se od tega ni nič naučil, še vedno verjame obljubi za več, da se lahko manj prepira o delitvi, piše nemški novinar.

Tudi v Grčiji je recept za rešitev težav še vedno gospodarska rast. Nihče pa ne verjame, da bo ta dovolj velika, da bi Grčija v prihodnosti lahko poplačala svoje dolgove. A z obljubo za več je to neprijetno resnico mogoče zamegliti.

Ljudje se bojijo, da bi bili brez gospodarske rasti bolj bolni in lačni, saj bi imeli na voljo manj zdravil in hrane, v razvitih državah bi imeli tudi manj zabave, saj ne bi imeli pametnih telefonov, avtomobilov in televizijskih setov. Brez gospodarske rasti bi bil zahodni svet neutolažljiv kraj, kjer bi bilo treba garati za preživetje, razlaga Pletter.

»Človek več« je nastal s specializacijo. Kot specialist je lahko proizvedel več žita ali redil več živine. Tako je z besedami ekonomistov povečal svojo produktivnost. Nato je »človek več« začel z drugimi »ljudmi več« trgovati, tako so vsi imeli več žita in živine kot prej. Tako je nastala sodobna gospodarska rast, ki jo je industrijska revolucija samo še pospešila. Po letu 1945 je razvoj dobil še en pospešek. Takrat je nastal »politik več«, ki je obljubo za več blaginje naredil za svojo predvolilno obljubo in cilj svoje politike. Pri tem mu je pomagala ekonomija, ki je začela uporabljati nove statistične metode, s katerimi je vse bilo mogoče izraziti s številkami. Najpomembnejša številka, ki je bila takrat rojena, je bruto domači proizvod (BDP).

Z BDP so ekonomisti blaginji dali ime. »Ljudje več« so z njim lahko izmerili, ali je »politik več« izpolnil obljube. Ekonomija je postala najpomembnejši svetovalec politikom in tako postala močna družboslovna znanost. Ameriški predsednik Harry Truman je avgusta 1946 imenoval svet strokovnjakov za gospodarstvo (Council of Economic Advisers). Njegovi člani so bili večinoma ekonomisti, dobili so nalogo najti pot do dveh ciljev, in sicer do polne zaposlitve in stabilnega gospodarstva ZDA. Leta 1949 so člani sveta dodali še en cilj: »Naš poslovni svet in z njim celotno gospodarstvo lahko in mora naprej rasti.«

Ta cilj je ekonomski teoriji odprl vrata v skoraj vsa področja politike. Ko je bil na oblasti predsednik ZDA s pola levice, je dolgove delala država za svoje programe; ko je bil predsednik s pola desnice, so zasebne dolgove delali deregulirani finančni trgi. S temi dolgovi so si ljudje lahko polepšali sedanje življenje pod pogojem, da bo jutri na voljo več, da bodo dolgove lahko poplačali. Danes je zato vsak lahko porabil več, kot je imel.

Z več BDP je kazalo, da je razredni boj odpravljen in ZDA so svojo politiko produktivnosti izvozile v preostali svet. Z Marshallovim načrtom so ga prenesle v Evropo, na police trgovin je prišla Coca-Cola, na police z idejami pa rast, navaja Roman Pletter.

Zdaj se na police sili nova ideja, ki kot vse ekonomske ideje po vojni prihaja z akademskega sveta ZDA. Ta pravi, da doživljamo začetek novega veka. BDP v razvitem svetu dolgo časa ne bo več močno rasel. Najglasnejši predstavnik te ideje je Larry Summers, finančni minister v administraciji Billa Clintona in glavni ekonomski svetovalec Baracka Obame. Profesor z univerze Harward je večino svojega življenja posvetil lovu za več, kar je pomembno, saj njegove ideje vplivajo na številne ekonomiste in politike v Evropi.

Summers ugotavlja, da podjetja najemajo manj kreditov za investicije. Če ne investirajo, ne morejo več proizvajati, kar pomeni, da ne prispevajo nič k rasti BDP-ja. Istočasno leži na različnih računih denar, ki ne prinaša nikakršnih koristi, saj ga nihče ne oplaja. Rasti BDP škoduje tudi to, da se ljudje v zahodnem svetu starajo in manj ljudi dela. Nove tehnologije, kot je internet, tega očitno ne morejo ustaviti, ne povečujejo pa produktivnosti enako, kot sta to v 19. stoletju delala elektrika in železnica.

Summers zato predlaga, naj vskoči država. Sposodi naj si prihranke državljanov ter jih porabi za investicije v ceste, mostove in drugo infrastrukturo. Ti izdatki države bi podjetjem zagotovili naročila. Vse bi spet bilo bolje.

Številnim politikom je ta Summersova ideja všeč, ker poraba denarja, ki ga morajo zaslužiti prihodnje generacije, pomaga, da lahko zdaj osrečijo volivce. To je politično najbolj poceni način delitve. Evropska komisija v skladu s to idejo že ima Junckerjev program naložb.

Dejansko pa so socialne meje rasti že vidne in z več BDP problema ne bo mogoče rešiti. Noben ekonomist ne more pokazati zanesljive poti iz krize BDP-ja. Nihče namreč ne ve, ali bo gospodarska rast, kakršno se je svet naučil meriti, ostala kot nekaj normalnega ali ne, pa tudi ne, katera ekonomska teorija je v dosedanji zgodovini pripomogla, da je BDP zagotovil normalne razmere. Jasno je že, da niti dolgovi, ki so jih ustvarile države, niti zasebni dolgovi, ki so jih države prevzele z reševanjem bank, na BDP niso vplivali blagodejno.

Tudi na hitrorastoča gospodarstva ni več mogoče računati. Podjetniki in analitiki so dolgo verjeli, da lahko z nakupi avtomobilov in strojev in z možnostmi za investiranje denarja Brazilija, Kitajska in Indija pomagajo zahodnemu svetu zagotoviti potrebno gospodarsko rast.

Človek je bitje, ki vedno znova iznajde nove stvari: to so recimo zelene tehnologije, ki naj bi mu pomagale rešiti problem omejenosti virov ali mu omogočile, da bo lahko lažje in dalj časa živel. Zakaj ne bi zmogel rešitve za vrnitev gospodarske rasti? Na to se ni mogoče zanesti, zato naj država porablja denar le, ko ga ima na voljo, ne pa vnaprej. To je samo ideja, morda je malo naivna. Toda tudi večji BDP kot merilo za vse je bila enkrat le ideja, ki pa je kasneje postala zelo močna, zaključuje Roman Pletter.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.