Deseti krog pekla

»…moj point je, da nismo pozabili kako biti človek človeku, ampak da tega že v osnovi nikoli ni bilo, z redkimi izjemami. Ampak, da je v krvi, da si nekaj egoista, da preživiš. Naši predniki so lovci in borci in niso lepo sprejemali prišlekov. To ostaja. Koliko komu, je druga reč. Samo hotela sem napisat še tak vidik. Ker jih je več. Ljudje različno doživljajo zadeve, imajo različne poglede. Ja, saj, jaz bi tudi marsikoga sprejela, mu pokazala delo in knjigo in ga naučila slovensko.«

Tole se je pred nekaj dnevi zapisalo nekomu na facebooku, pod debato o sprejemanju beguncev. Kdo in kdaj, nima veze, takih idiotskih, ignorantskih in čustveno invalidnih sestavkov je na spletu itak dovolj, tako da ni potrebe biti kaj detektiva, da jih najdeš. Dotično pisanje sem zgoraj navedla samo zato, ker se meni zdi eno hujših. Zakaj? Ker se je zapisalo mladi, intelektualni osebi, očitno dovolj izobraženi, da zna tvoriti stavke in zraven še razmišljati. Namreč, ko slišim iz ust premnogega slovenskega kmetav-

zarja stavek tipa »pejd od kamr si pršou čefur debiln, če ne te bom s kolom po glav«, mi sicer nabije pritisk na dvesto, ampak si rečem, da verjetno družinsko ozadje tej osebi, nesposobni razmišljanja z lastno tikvo ni dalo ravno prilož-

nosti razširiti si obzorja. Pa malo popenim, poskusim nesrečniku razložiti, zakaj se česa takega ne govori, ne razmišlja in ne udejanja, potlej pa po navadi stopim malo na stran, da jih ne dobim s taistim kolom po glav. Kajti glej, kmetavzar ne razmišlja, on samo zamahne, jaz pa nočem, da zamahne, ker si domišljam, da je moja glava predragocena in je tukaj zato, da se postavi proti tistim, ki mahajo s koli.

Mlada izobražena duša pa je v prvem odstavku razmišljala s svojo glavo. In je razmišljala, in razmišljala, in razmišljala in prišla do zaključka, da bo človeštvo preživelo samo, če bo vsak gledal na svojo bedno rit. In da nas zgodovina definira, pravi. Skoraj opravičuje nas ta zgodovina, kolikor razumem. Potemtakem bi lahko kateri izmed nas rekel takole: moj prednik je bil pohlepna svinja, kradel je in rezal vratove, zato me nikar takole obsojajoče ne glejte, če bom tudi jaz lepega dne vzela prekleti nož, šla po domači vasi in naredila podobno. To mi je v krvi! Tega se ne morem kar tako znebiti, geni so močna stvar in kdo sem jaz, da bom pljuvala po svojih prednikih?

Takšno razmišljanje me močno plaši. Prihaja od mojih vrstnikov, tistih, s katerimi sem hodila v šolo, tistih, ki so prav tako kot jaz poslušali o strahotah genocidov, pobijanj, iztrebljanj in podobno. Ne rabiš biti pametnjakovič, da ti je jasno, da je nekaj močno narobe s teboj, če kljub vsemu, kar si prebral, zvedel in slišal o vojni na Bližnjem Vzhodu, v Afriki ali kjerkoli drugje nisi sposoben pogledati čez plot svojega frdamanega pošlihtanega vrta in sprejeti dejstva, da je vojn vedno več, da je vojna vedno bližje, da ljudje s teh območij po edini normalni človeški logiki bežijo tja, kjer vojne ni in da hočeš nočeš Evropa ni in tudi nikoli ni bila imuna na klanje ter da nas Evropska unija čisto nič ne ščiti pred zelo verjet-

nim scenarijem: tudi tukaj bo enkrat zagorelo. In tedaj bomo mi, bedni človeški primerki brez trohice empatije v naših zakrknjenih, posušenih prsnih koših, tedaj bomo bežali točno tako, kot zdaj bežijo Sirci, Afganistanci in premnogi drugi. Bežali bomo skupaj in verjetno vas bom prijela pod roko, ko se boste spotaknili ob lastni čevelj, če ga boste še imeli na nogi in nobeden od nas se ne bo spraševal, kdo je kdaj kaj rekel in napisal, ker nič od tega ne bo več važno. Za petami nam bo gorelo, domovi bodo razdrti, družine bodo ločene in edino, edino kar nam bo ostalo je, da se v skrajni sili opreš na roko, ki se stegne proti tebi.

To roko bi prav lahko iztegnili že zdaj, pa morda do te vojne ne bo prišlo, saj moč množice premika gore, v dobrem in slabem smislu. Ampak ne, roka nekaterih visi ob boku, mlahavo in obotavljajoče trzate z njo, saj vam morda kanec zdrave pameti prišepetava, da ni dobro, da odlašate s pomočjo. Da ni v redu, da odrekate pomoč vojnim žrtvam. A iztegnete je ne, kdo bi vedel, zakaj. Eni zato, ker so bili vaši predniki »lovci in borci in niso sprejemali prišlekov« in tako ravnate tudi sami, eni zato, ker vas je na smrt strah za blagostanje lastne biti in verjamete, da bo le ta ogrožena, če bo Slovenija sprejela 250 pred klanjem bežečih. Ne bo. Ne bo ogrožena vaša bit, ne bo ogrožena vaša služba, če jo imate. Ne bo ogrožen vaš otrok na poti v šolo, ne bo ogrožen vaš pes zunaj v uti in vaša nedeljska restana repica po kosilu tudi ne. Še naprej lahko bivate v svojih hišah, hodite na sprehode po svojih poteh, se družite s svojimi prijatelji, gledate (svoje) porniče in se ljubite s svojim partnerjem. Nič od tega vam ne bo odvzeto, za nič ne boste prikrajšani. Tako da lahko kar nehate z argumenti brez temeljev v smislu »Slovenija je že itak na robu prepada, zdaj pa še ti begunci, kam jih bomo pa dali, kdo jih bo nahranil?«. Nahranili se bodo kar lepo sami, saj imajo usta in znajo jesti, hrano in delo jim bodo pomagale poiskati za to usposobljene ustanove in ne posamezniki, ki se jih bodo usmilili, družili se bodo s tistimi, s katerimi bodo našli nek pristen stik, živeli bodo skromno kot le kaj in si vsako jutro želeli, da bi se zbudili v svoji domovini, v kateri so počeli vse to, kar mi počnemo v svoji. Država pa bo še naprej v zrak metala milijarde za TEŠ 6, 7, 8 itd., za drugi, tretji in četrti tir in za to, da takšni kot Janša v zaporu dobro jejo, pa še na facebook lahko grejo in tam pišejo kozlarije.

Torej. Bojte se nas, mladih pametnjakovičev. Vi ne veste, kako strokovno in prepričljivo znamo podpreti oslarije, ki jih pišemo. Verjetno se bo našel kdo, ki bo točno to rekel za mojo pisarijo. Ne briga me, kaj bodo imeli za povedati. Ker jaz stojim za nečim človeškim, duša s facebooka zgoraj pa za nečim, kar zna človeštvo ogrozit. Če je že argument zgodovina, potlej vam porečem takole: iz taiste zgodovine se naučite, da pomanjkanje človeške empatije in gledanje na lastno rit pelje narod v pogubo. In ni ga strokovnjaka, ki mi bo dopovedal, da je sprejetje beguncev grožnja državljanom.

Slišala sem tudi, da naj bi večina ljudi, ki bežijo v Evropo, sem prihajala zaradi ekonomskih razlogov, ne vojnih. To je nacistično špekuliranje porumenelih medijev, če pa smo dovolj zabiti, da beremo poscane cajtenge, potlej pa si zaslužimo, da nas ogoljufajo. Kdorkoli že, razmišljajmo malo.

Poleg tega pa – kaj je pa drugače pri nas? Živim petnajst minut stran od meje z Avstrijo in Avstrijci nas imajo poln kufer, ko takole pridno lezemo čez mejo na delo. Ampak ko slišim, da gre nekdo na delo v Avstrijo ali Nemčijo ali kamorkoli že, ljudje po navadi rečejo: »Bogi.« Ko pa pride nekdo iz Bosne ali Sirije na delo k nam, pa rečemo: »Pizda, zdaj pa za nas ne bo nič ostalo.« Ampak očitno je tudi za nas dovolj, samo marsikomu se kozla ob čiščenju posranih wcjev. Tudi meni. Da ne bo kdo mislil, da se delam za Mater Božjo.

Tomo Križnar je edini, ki je izpostavil en zelo pomemben vidik te kot nakovalo težke teme: brez dvoma jih sprejmimo z odprtimi rokami, ampak v prvi vrsti bi morali poskrbeti, da je njihov svet dovolj varen, da ostanejo doma. Pa ne zato, ker smo mi tukaj tako ubogi, ko bežijo k nam, ampak ker je edino fer, da lahko človek živi tam, kjer želi, in večina želi živeti DOMA. Dom. Karkoli vam že to pomeni, jaz še nimam konkretno razdelano v svoji pregreti mladi glavi, kaj pomeni meni. Si pa ne znam predstavljat, kako bi bilo, da bi mi nekdo porušil hišo, pobral igrače, odpeljal očeta in mater in mi zaklal psa. No, to vedo tisti, ki jih bomo hočete ali nočete sprejeli medse. Pa naj se Angela Merkel boža, kjerkoli se hoče.

Nedotakljivi smo, Evropejci. Nihče nam nič ne more. Dokler imamo denar, smo srečni.

Smrdimo po še eni vojni, vsi skupaj, veste, in ta bo hujša kot si mislimo, saj bog ne bo poznal brata in če ne bomo nehali s svojim zločinskim odvračanjem oči z nesreče drugih, nas čaka devet krogov pekla, grof Ugolino nas bo žrl in Alighieri bo lahko kar lepo od mrtvih vstal, da doda še deseti krog pekla in nad vrati bo pisalo: ignoranti.