Politika Evrope le stopnjuje begunsko krizo

Ljudje so z ladjami čez Sredozemsko morje prihajali že več kot deset let nazaj. Za prihod so in morajo odšteti mala premoženja, samo da bi s pomočjo teh natrpanih plovil lahko prišli v Evropo. Pričeli so prihajati zatem, ko so bile zakonite migracijske poti zaprte v 90. letih prejšnjega stoletja. Toda še nikoli niso bile številke prihajajočih tako velike ali smrtni delež tako visok. Letos je umrlo že več kot dva tisoč ljudi. Evropska unija je bila primorana pospešeno začeti iskati rešitve, saj je bilo ogorčenje nad dogajanjem veliko. »Kako sploh preprečiti takšne dogodke in zakaj so ti ljudje sploh pripravljeni tvegati,« se na spletni strani Globe and Mail sprašuje kolumnist Doug Sanders.

Ne deluje, če se lotimo preprečevanja pomorskih tragedij s prepovedovanjem migracij ali z ostrimi ukrepi proti tihotapljenju ljudi. To pravzaprav še pospeši povpraševanje po nelegalnem migriranju, kar posledično povečuje tudi strošek za vstopnico na čolne. S tem pa se povečujejo tudi tveganja.

»Smrti migrantov so posledica političnih poskusov prepovedovanja preseljevanj,« meni nizozemski strokovnjak Hein de Haas, ki vodi Oxfordov mednarodni migracijski inštitut. S kolegi je pred kratkim preučeval razloge, zaradi katerih se na deset tisoče ljudi odloči migrirati. Raziskava je pokazala, da smo bili glede evropskih migracij v zmoti.

Če želimo razumeti, zakaj je kriza postala tako resna v letih 2014 in 2015, je potrebno razumeti razloge za krizo pred desetimi leti, in zakaj se je takrat kar naenkrat ustavila za več let. Nato je zopet izbruhnila leta 2011, se zopet ustavila in znova izbruhnila. Krize torej niso nezaustavljive, saj je očitno, da so se v preteklosti večkrat prekinile.

Leta 2005 je več kot 30 tisoč ljudi v Evropo prihajalo po različnih ustaljenih pomorskih poteh. Število nesreč se je stopnjevalo, tihotapci so postajali obupani, njihove dejanja pa bolj skrajna. Pot za posameznike je zaradi tega postala bolj nevarna in draga. Španija je ukrepala in Madrid je dosegel dogovor z Maročani, Alžirci, Mavretanci in drugimi državami Zahodne Afrike. Sporazum je zajemal vračanje ljudi v izvorno državo, nadzor meja in odpiranje zakonitih migracijskih kanalov. Ljudem je bilo omogočeno pridobiti špansko državljanstvo. Ureditev je bila deležna kritik, toda španski ukrepi so v veliki meri pripomogli k zajezitvi problematike za več let.

Osrednja sredozemska pot, ki je žarišče letošnje krize, se vije čez Tunizijo, Libijo in Egipt ter nato čez Malto v Italijo. Območje je postalo problematično že na sredini prvega desetletja drugega tisočletja. Leta 2009 in 2010 se je pretok migrantov praktično zaustavil. Za to sta pomembna dva razloga. Italija se je sporazumela s Tunizijci in Libijci ter državama ponudila finančno pomoč za nadzor meja. Drugi razlog je bila gospodarska kriza leta 2008. Ob njenem vrhuncu so se številni Afričani celo vračali v svoje domovine.

Tudi v najhujših letih je število ljudi, ki se odločijo priti čez Sredozemsko morje, le majhen del migracijskih premikov. Večina Afričanov, ki živi v Evropi, je tu povsem zakonito. Celo večina »nelegalnih« afriških migrantov ni prišla po pomorski poti. Veliko jih je ostalo, zatem ko so jim potekli vstopni vizumi.

Stanje je v zadnjih dveh letih poslabšala vojna v Siriji. Na Youtubu si lahko skozi oko male kamere GoPro ogledate posnetke tankovskega prodiranja skozi ruševine naselij. Le delež Sircev, ki bežijo pred krutostjo vojne, se je podal v Evropo. Večina se je namreč ustavila v Turčiji, Jordaniji in Libanonu. Ti ljudje predstavljajo približno polovico ljudi, ki so letos in lani v Evropo prišli čez Sredozemsko morje.

Ostajanje beguncev je tudi sicer ponavadi začasno, kot je bilo tudi v času vojne na Balkanu, po kateri se je večina vrnila v svoje države. Velja omeniti, da je potrebno begunske krize reševati z drugačnim pristopom kot migrantske. Evropska politika je glede tega zaenkrat zelo slaba, predvsem pa je problem v pomanjkanju dogovorov med državami Evropske unije. Težave nastanejo pri obravnavi begunskih upravičencev in deportiranju tistih, ki iz tega naslova niso upravičeni. Posledica slabo zastavljenih sprejemov so številne smrtne žrtve.

Glavni problem so torej pomanjkanje dogovorov z izvornimi državami, neodpiranje legalnih poti za varen sprejem beguncev in nestrpnost mnogih evropskih držav. Za zadnje je ključna tudi zahrbtna ideja, da so Afričani, ki prihajajo z ladjami, lačni in revni vaščani. V nasprotju s tem je zelo veliko migrantov izobraženih, prihajajo iz mest in spadajo v srednji razred in ne toliko med reveže v svoji državi. Morda so revni po evropskih standardih, ne pa po standardih svojih domovin. Vkrcanje na ladje stane okoli 2000 evrov, kar v mnogih afriških državah predstavlja celoleten zaslužek.Večina jih je pripravljenih tvegati zaradi ekonomskih priložnosti in v veliki meri se po določenem obdobju nato tudi vrnejo v svojo domovino. 

Zapiranje meja in politika strahu pred prišleki otežuje migracije in prihod sirijskih beguncev. Ravno to zgolj povečuje nelegalne prihode in zvišuje tveganja. Politika Evrope tako tudi povečuje verjetnost, da bo sirski begunec ostal za vedno, saj vstop na staro celino temelji na predpostavki dokončnosti. Pozablja se namreč, da je bil pretok ljudi med Evropo in Afriko zelo aktualen že v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, toda takrat ti ljudje niso bili nelegalni migranti. Teh pa je paradoksalno ob bolj in bolj strogi evropski politiki in poostrenih mejnih nadzorih čedalje več.

Na spletni strani The Atlatntic so objavili zbirko fotografij, ki prikazuje sirske otroke in posledice štiri leta in pol trajajočega vojnega konflikta.