Je svetovna banka semen rešitev ali grožnja?

Skupina znanstvenikov je v sirskem mestu Aleppo v času krvave državljanske vojne na tiho zapakirala in na otok nedaleč od severnega pola poslala kartonaste škatle. Te povsem običajne škatle niso imele nobene označbe, da prihajajo z vojnega območja, prav tako na njih ni bilo nobene označbe o tem, kaj je bilo v njih. Znanstveniki z Mednarodnega centra za kmetijske raziskave na sušnih območjih (ICARDA) so vanje skrbno zapakirali na tisoče vzorcev semen ječmena, pšenice, čičerke in drugih semen, ki predstavljajo zakladnico genetske raznovrstnosti, na SciDevNet piše Claire Provost.

Ta semena so zdaj skupaj s tisoče drugih, ki so jih znanstveniki poslali z različnih koncev sveta, od Burundija do Uzbekistana, shranjena v Svalbard Global Seed Vault, ki je verjetno najbolj znana semenska banka na svetu. Stavba te semenske banke je zgrajena tako trdno, da lahko preživi jedrski napad in dvig gladine morja. Ko so jo leta 2008 odprli, je bila medijska senzacija, takratni predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso jo je poimenoval »zamrznjen rajski vrt«.

Ola Westengen, ki je bil do nedavnega koordinator delovanja v semenski banki Svalbard, zdaj pa dela na norveški univerzi za biosistemske vede, se ne strinja z očitki, da je Svalbard Global Seed Vault neke vrste časovna kapsula za sodni dan. Po njegovih besedah je rezerva za široko mrežo semenskih bank po svetu, vključno za tisto v sirskem Aleppu.

Zbiranje in hramba semen ni nič novega, to je tako staro kot kmetijstvo. Zdaj ima samo novo vlogo: znanstveniki zbirajo in hranijo semena z namenom ohraniti svetovno raznovrstnost poljščin, preden jo izgubimo za vedno. Na semensko raznovrstnost je treba gledati enako kot na vodo in zrak, pravi Marie Haga, nekdanja ministrica v norveški vladi, zdaj pa izvršna direktorica fundacije The Global Crop Diversity Trust, mednarodne organizacije, ki nadzira semensko banko Svalbard.

Danes je v 1750 semenskih bankah po svetu shranjenih več kot sedem milijonov vzorcev semen, tkiv in drugih materialov poljščin za pridelavo hrane in njihovih divjih sorodnikov. Večina teh bank je bila vzpostavljena v zadnjih desetletjih, ko so znanstveniki začeli opozarjati, da je ogrožena biotska raznovrstnost in kakšne posledice bi njeno uničenje lahko imelo za varnost oskrbe s hrano. Organizacija za hrano in kmetijstvo (FAO) ocenjuje, da je bilo med letoma 1900 in 2000 uničenih 75 odstotkov globalne raznovrstnosti poljščin. Večina skladišč, kjer so bila ta semena, je bila na rizičnih območjih. Nacionalna semenska banka Slonokoščene obale je bila v veliki meri uničena med državljansko vojno, v Egiptu so leta 2011 plenilci poškodovali semenski banki v Kairu in na severu Sinaja.

Vsaka stavba na celini je ranljiva, zato je dobro imeti rezervo in to je vloga semenske banke Svalbard, razlaga Ola Westengen. Ko je originalna semenska banka poškodovana ali uničena, je tako mogoče uporabiti dvojnike, ki so shranjeni na varnem. Do zdaj je svoje vzorce v Svalbard poslalo 60 semenskih bank po svetu. Od odprtja leta 2008 se je njena zbirka več kot potrojila – z 268 tisoč vzorcev od koruze do redkev na 840 tisoč, kolikor jih je imela konec leta 2014.

Toda za ohranitev biotske raznovrstnosti in s tem zagotovitve prehranske varnosti je ključno financiranje semenskih bank. Semenske banke lahko hranijo bogate zbirke semen in pomagajo zagotavljati prehransko varnost le, če imajo zagotovljeno varno financiranje na dolgi rok. Leta 2004 je bila zato vzpostavljena fundacija Crop Trust kot finančni mehanizem za ohranitev raznovrstnosti poljščin. Ta »sistem« poleg semenske banke Svalbard združuje skoraj ducat mednarodnih semenskih bank v okviru raziskovalnih inštitutov Posvetovalne skupine o mednarodnih raziskavah na področju kmetijstva (CGIAR). Vključuje določene poljščine (kot sta koruza in pšenica v Mehiki ali riž na Filipinih) in več kot tisoč nacionalnih semenskih bank in drugih zbirk po svetu.

Marie Haga razlaga, da je veliko teh lokalnih zbirk v slabem stanju, hranijo pa zelo pomemben material. Največji izziv je dvig standardov za semenske banke, ki morajo postati del globalnega sistema, in financiranje tega globalnega sistema, razlaga. Cilj fundacije Crop Trust je razviti strukturo, ki bo omogočila semenskim bankam po svetu maksimirati svoje vire z vključitvijo njihovih kolekcij in delitvijo podrobnih informacij o vsebini, ki jo hranijo.

Michael Koch, finančni direktor fundacije Crop Trust, je prepričan, da je semenskih bank danes veliko preveč, v njih je shranjenega veliko materiala, ki se podvaja. Premalo denarja je za 1700 zbirk in toliko zbirk po njegovih besedah niti ne potrebujemo. Januarja je bil v okviru Crop Trust sestanek z različnimi deležniki, na katerem so razpravljali, kako ustanoviti »globalni, racionalni in stroškovno učinkovit sistem«.

V osnutku strategije, ki so ga obravnavali na tem sestanku, je navedeno, da je najbrž okrog 100 »globalno pomembnih zbirk« vzorcev semen poljščin. Podporo fundacije Crop Trust bodo lahko dobile zbirke, ki bodo vključene v globalni sistem, bodo dostopne raziskovalcem in izpolnjevati bodo morale tehnične standarde, ki jih bodo določili v fundaciji Crop Trust. Skupine strokovnjakov zdaj preučujejo, katere kolekcije bi morale biti »globalno pomembne« in katere bodo prve upravičene do finančne pomoči fundacije Crop Trust. Preden bo ta sistem zaživel, bodo v Crop Trust morali najti odgovor na vprašanje za več milijonov dolarjev, kako ga plačevati.

Michael Koch zdaj pripravlja donatorsko konferenco, ki jo načrtujejo v letu 2016, katere cilj bo zbrati 500 milijonov dolarjev, kolikor Crop Trust potrebuje za nadaljevanje sedanjega dela. Do zdaj je zbral 170 milijonov dolarjev, več kot 90 odstotkov tega denarja so vplačale vlade držav.

Regassa Feyissa, raziskovalec in nekdanji koordinator Mreže za biotsko raznovrstnost v Afriki, v globalni semenski banki ne vidi rešitve, ampak stavi na lokalne semenske banke, kakršna je pri Adis Abebi v Etiopiji. Takšne semenske banke omogočajo ohranjanje genetske raznovrstnosti pri lokalnih kmetih in hkrati tudi rezerve žit za hude čase. Pretekle izkušnje v času kriz so pokazale, da semenske banke niso sposobne takojšnjega odziva, poleg tega semena hranijo v majhnih količinah, v gramih, pojasnjuje Feyissa. Lokalne semenske banke hranijo večje količine semen in jih ohranjajo v rokah kmetov.

Bridget Mugambe, predstavnica Zveze za prehrambno suverenost Afrike, razlaga, da je 80 odstotkov semen v Afriki proizvedejo kmetje s hrambo in izmenjavami. Nova zakonodaja, ki določa pravila za trženje semen in so jo sprejeli v nekaterih državah, bi lahko kriminalizirala takšne prakse, kar bi bila katastrofa za majhne družinske kmete, svari Mugambejeva. Podobno je skušala v Evropi leta 2013 narediti evropska komisija z uredbo o semenih.

Okoljevarstvena organizacija GRAIN je ob odprtju semenske banke Svalbard opozorila, da bo ta semenske banka dala lažni občutek varnosti »v svetu, kjer na kmetijski zemlji vse hitreje izginja in se uničuje raznovrstnost poljščin«. Osredotočenje na hrambo semen v semenskih bankah je v osnovi nepravično, saj semena edinstvenih rastlinskih vrst jemlje kmetom in skupnostim, ki so jih ustvarili. Ta strategija sledi potrebam znanstvenikov, ne kmetov, svarijo pri GRAIN.

Publicist F. William Engdahl pa je leta 2007 opozoril, da so med financerji semenske banke Svalbard fundacija Billa in Melinde Gates, fundacija Rockefeller, biotehnološka družba Monsanto, fundacija Syngenta in norveška vlada.