Kitajska s katapultom v klub velesil

Sposobnost držav, da si zagotovijo podporo letalstva na bojišču je pogosto odločilna v sodobnih vojnah. Da so letala zelo pomembna priča tudi zgodovina zahodnih intervencij v ZRJ, Afganistanu, Iraku, Libiji in Siriji – povsod je rezultate vojn kot »nadaljevanja politike z drugimi sredstvi« odločala prevlada v zraku. Tudi Sirija se je še pred nekaj dnevi bližala trenutku, ko bi lahko izgubila nadzor tudi nad tistim delom države, ki ga še nadzoruje državna vojska. Toda takoj zatem, ko je intervenirala ruska vojska, so se razmere drastično spremenile. Prejšnji petek je tako na primer šest ruskih lovcev Suhoj Su-30 prestreglo štiri lovce F-15 Izraelskih letalskih sil, ki so želeli vstopiti v sirski zračni prostor ob obali Latakije, kar je sicer njihova običajna »procedura«. Izraelska vojaška letala so verjetno želela napasti položaje Sirske vojske, ker so letela v bojni formaciji. Zaradi prisotnosti ruskih letal pa so se bili izraelski lovci prisiljeni obrniti proti jugu že nad Libanonom. O incidentu je poročala tudi libanonska vojska, ki je zapisala, da so ob 23.13 uri v libijski zračni prostor, ki je zaradi državljanske vojne praktično brez nadzora, vstopila 4 sovražna letala.

Tega se ve bolj zaveda tudi Kitajska, ki že ima eno letalonosilko Liaoning-CV-16. Vendar pa kitajska letalonosilka kmalu ne bo več edina. Kitajska se namreč kljub gospodarskim ukrepom ukvarja še z izgradnjo najmanj dveh podobnih letalonosilk. To so pokazali satelitski posnetki revije IHS Jane's, ki so potrdili da gradnja letalonosilk poteka izjemno hitro. Nove kitajske letalonosilke seveda ne bodo primerljive z največjimi znanimi, ki jih imajo na voljo ZDA, vendar je za Kitajsko še pomembneje to, da jih bo tokrat prvič od začetka do konca uspešno zgradila sama. Prva od obeh je že v »zadnji fazi izgradnje«, Kitajska pa jo namerava splaviti decembra. Nato jo bodo dokončno opremili še v naslednjem letu. Izgradnja letalonosilke sicer ni skrivnost in je bila napovedana že marca letos. Za Kitajsko pa je pomembno tudi to, da bo nova letalonosilka, imenovana Tip 001A, imela kot prva na svojem krovu tudi tehnologijo, ki so jo doslej imele na voljo samo ameriške letalonosilke – elektromagnetične katapulte , ki omogočajo letalom vzlete z veliko večjo količino orožja in goriva. S tem bi Kitajska postala nova članica zelo posebnega kluba držav sveta.

Za kako velike težave pri osvajanju tehnologije gre, pove dejstvo, da je Kitajska potrebovala šestnajst let, da je kupila in do konca zgradila prvo svojo letalonosilko, zgrajeno na osnovi nekdanje neuporabne ukrajinske letalonosilke, ki je bila dokončana v okoli 70 odstotkih. Kitajska je nato kupovala druge letalonosilke po svetu, tudi v Avstraliji in spoznavala njihovo delovanje. Še pomembnejši pa so bili verjetno podatki, ki so do kitajskih vojaških konstruktorjev prišli po vpadih različnih kitajskih »hekerjev.«

Kitajska si ne želi letalonosilk samo zaradi nasprotovanja ZDA, pač pa tudi zato, ker so danes letalonosilke videti kot prestižno orožje, ki v svetu vzbujajo strah, hkrati pa državi brez dvoma podeljujejo status »velike sile.« Že leta 2011 je generalpolkovnik Ki Jianguo, tedaj namestnik poveljnika generalštaba Kitajske ljudske armade, v hongkonškem poslovnem dnevniku zapisal naslednje: »Vse velike nacije imajo letalonosilke – to so simboli velikih narodov.«

Med vsemi letalonosilkami pa so najpomembnejše tiste –s katapulti. Starejše sovjetske letalonosilke imajo zavit premec s stezo, pravzaprav nekakšno »skakalnico«, ki letalu pomaga pri dvigu s palube. Toda ker letalo vzleti z manjšo hitrostjo in le s pomočjo lastnih motorjev, ne more nositi veliko dodatne teže. Ameriški F/A-18 Super Horneti tudi ne morejo nositi toliko orožja kot njihovi »kopenski« sorodniki, toda kljub temu lahko prav zaradi »katapultov« dvignejo veliko več tovora kot letala, ki uporabljajo »skakalnice.« Kitajski motorji na letalih J-15 imajo ob tem še vedno tudi težave s »turmo pospeševanjem« in ne razvijajo dovolj moči, zato pri mornariških lovcih Kitajska uporablja ruske motorje. Kljub temu pa takšno kitajsko lovsko letalo ne sme imeti več kot 12 ton pri poletu in ne več kot dve toni orožja. To konkretno pomeni, da letalo lahko deluje v polmeru okoli 120 kilometrov okoli letalonosilke. Kar seveda sploh ni veliko.

Prav zato je Kitajska vložila veliko naporov – v ZDA sumijo da tudi vohunskih – v pridobitev tehnologije elektromagnetnih katapultov. Admiral Ma Vei Ming, ki je strokovnjak za vodni pogon in električne naprave, je marca letos napovedal, da Kitajska pripravlja svoj elektromagnetni katapult, satelitski posnetki pa so kmalu razkrili tesni poligon. Po podobni poti stopa tudi Indija, ki ima eno nekdanjo sovjetsko letalonosilko, v prihodnje pa namerava zgraditi še dve: INS Vikrant, ki se pravkar gradi, ter INS Vishal. Letošnje poletje je Indija pričela sodelovati z ZDA, da bi si pridobila dostop do sistema EALS (Electromagnetic Aircraft Launch System), katapultnega sistema, ki ga uporabljajo letalonosilke iz razreda Gerald R. Ford.

Kitajska bi v prihodnosti lahko nadomestila tudi sedanje z nafto gnane letalonosilke z jedrskimi. Čeprav nima pravih jedrskih reaktorjev za letalonosilke, bi lahko uporabila več povezanih reaktorjev, ki jih izdelujejo za podmornice. Na ta način je bila opremljena prva ameriška jedrska letalonosilka USS Enterprise, ki je imela ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja osem jedrskih reaktorjev. Z več letalonosilkami in katapulti pa bo doseg Kitajske tudi globalno vse večji. Končni cilj je seveda jasen – da se z letalonosilkami in katapulti že kmalu prebije v ekskluzivni klub velikih sil z »katapultnimi« letalonosilkami, ki je trenutno sicer precej pusto mesto z zelo malo člani. V njem namreč v tem trenutku še vedno sedi ena sama država – ZDA.