MLADINA Trgovina

Katja Perat  |  foto: Borut Krajnc

16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Kultura

»Otroci teroristov so pozabljene žrtve«

Nina Bunjevac

Avtorica mednarodno hvaljenega grafičnega romana Očetnjava

Intervju

Nina Bunjevac s slovenskim prevodom Očetnjave

Nina Bunjevac s slovenskim prevodom Očetnjave

Te dni se je kot gostja Stripolisa pri nas mudila Nina Bunjevac, avtorica grafičnega romana Očetnjava, o katerem pohvalno govorijo mediji velikega formata. Je hči terorista in četniške ikone Petra Bunjevca, ki je – dokler ni nekega dne leta 1977 v neki kanadski garaži, menda po nesreči, eksplodirala bomba – pomagal kovati nacionalistične velikosrbske načrte. Ti so vključevali zrušitev komunistične oblasti in ponovni vzpon Kraljevine Jugoslavije, s svojo odsotnostjo pa je dal podlago delu svoje hčerke. Nina Bunjevac poskuša razumeti, kako intimno vpliva na politično in obratno. Je Kanadčanka, Srbkinja ali – še najraje – Jugoslovanka.

Kot oseba, ki je odraščala v dveh govornih okoljih – v katerem jeziku razmišljate?

Če preživim več kot teden v Beogradu ali Zagrebu, začnem razmišljati v srbohrvaščini, v jeziku, ki sem se ga naučila kot otrok. A v Kanadi sem preživela 25 let in angleščini ne moreš pobegniti, ker je povsod. Zato sem knjigo napisala v angleščini. Ko jezika ne uporabljaš na vsakodnevni ravni, se ga moraš na neki način ponovno naučiti. Pogovorno srbohrvaščino zmorem, literarni izrazi pa so zame zelo zahtevni.

Torej se vam zdi, da v angleščini zvenite pametneje?

Gotovo. Preden sem leta 1999 zapustila Jugoslavijo, sem končala dva letnika umetniške šole v Nišu in najbolj nadarjeni ljudje, ki sem jih do tedaj srečala, so bili jugoslovanski umetniki, ki so bili zame od nekdaj zastrašujoči. Zdelo se mi je, da nikdar ne bom tako dobra kot oni, da sem zanič. Kadar pridem v Beograd ali Zagreb, se še vedno počutim tako, ne glede na uspeh. Ko so me prosili, da bi prispevala svoje delo za Zlato pero Beograda (mednarodni bienale ilustracije), pa jim sploh nisem odpisala. Mislila sem si – toliko kakovostnih umetnikov imajo, zakaj potrebujejo mene?

Vas stiki z nekdanjim skupnim jugoslovanskim prostorom infantilizirajo?

Ja. Predvsem kadar sem v beograjski četrti Zemun. Ko sem tam, se počutim kot otrok. Ta občutek je neopisljiv.

Vaš grafični roman Očetnjava poskuša rekonstruirati zgodbo vašega očeta, terorista. Zakaj je za človeka pomembno, da pride do dna svojim koreninam?

Hotela sem nekaj prispevati k sceni, za katero sem čutila, da ji pripadam, k postjugoslovanski literaturi in stripu. Miljenko Jergović, Dubravka Ugrešić, Jasmina Tešanović in underground striparji so najbolj vplivali na moje delo. Čutila sem, da imamo skupen glas. In k temu sem želela prispevati. Mislim, da danes tudi sicer v literaturi obstaja tendenca prevpraševanja svojih očetov in dedov: kaj so nam dali, česa smo se naučili, bomo to vzeli za svoje?

Pa vam je projekt Očetnjava tudi intimno kaj prinesel?

Občutek pripadnosti čudoviti skupnosti. In to je povsem dovolj. Z očetom nimam čustvenih vezi. Ne spominjam se ga. Ko sem se leta 1999 preselila v Kanado, sem spoznala ljudi, ki so ga doživljali kot narodnega heroja. Nato pa sem ugotovila, da je bila njegova ideologija odgovorna za razkroj moje domovine Jugoslavije, kar je bilo zame grozno. Mislim, da ta šok še vedno prebolevam. Sicer pa sem hotela predvsem izkoristiti prednost, da sem hči terorista. Terorizem je v svetu trenutno top tema, nihče pa ne spregovori o družinah teroristov, o njihovih otrocih in o tem, kako njihova dejanja vplivajo nanje. Oni so pozabljene žrtve. Spremeni uniformo, državo, jezik – zgodba je povsod ista povsod.

Torej se prizora v Očetnjavi, v katerem izveste za očetovo smrt, spominjate samo po pripovedovanju?

Hecno je, da se moj spomin začne takoj za tem. In spomnim se, kako je njegova smrt vplivala na druge. V družini je bilo veliko skrivnostnosti. Če te kdorkoli vpraša po njem, reci, da je oče umrl v prometni nesreči, so mi naročili. Mati je še leta trpela za depresijo. Ko si otrok, krivdo za to seveda vzameš nase. Ker je bila čustveno nedostopna, se mi je zdelo, da sva brez stika zaradi nečesa, kar sem storila. Leta je trajalo, da sem razvozlala, kaj se je v zgodilo resnici. In Kanada? Rekli so mi, da sem se rodila v neki državi, kjer so imeli polarne medvede, videla sem jih v živalskem vrtu. Zelo se je, kot da govorijo o oddaljeni pravljični deželi.

Naj pojasniva, v Kanadi ste rojeni in tam ste preživeli prvih nekaj let, dokler vas ni mama skupaj s sestro na prigovarjanje svoje mame, ki jo je bilo vse bolj groza zeta terorista, odpeljala v Jugoslavijo. Ko ste se v Kanado vrnili kot odrasla oseba, se torej ni zdelo, kot da se vračate domov, marveč kot da zapuščate svoj dom v Beogradu in odhajate v neznano.

Povsem v neznano. Za tri mesece sem šla obiskat svojega brata, ki je v nasprotju z nami ves čas živel v Kanadi, potem pa je mati rekla, naj se ne vračam, ker bo vojna. In tako sem ostala. Zdelo se mi je, da sem šla skozi enako izkušnjo, skozi katero gredo vsi ljudje v izgnanstvu. Leta in leta nisem mogla dobiti službe, s katero bi lahko dobro zaslužila. Ko sem se preselila v Kanado, sem pisala v srbohrvaščini. Občutek je bil grozen. Edina prednost je bila, da sem bila tam rojena in se mi ni bilo treba prijavljati za dokumente.

»Ko sem se leta 1999 preselila v Kanado, sem spoznala ljudi, ki so mojega očeta doživljali kot narodnega heroja. Nato pa sem ugotovila, da je bila njegova ideologija odgovorna za razkroj moje domovine Jugoslavije, kar je bilo zame grozno. Mislim, da ta šok še vedno prebolevam.«

Ste se zato najprej zatekli v srbsko diasporo?

To se je zgodilo kakšno leto po mojem prihodu, ko je udarila nostalgija. Začela sem delati kot natakarica v srbski Kafani. Tam sem spoznala veliko ljudi iz diaspore, ki so bili tam že dolgo. Ljudi, ki so poznali mojega očeta.

Vas pa so doživljali kot hčer narodnega heroja.

Res je.

Vam je prišlo do živega? Ste se takrat tudi sami doživljali kot hčer narodnega heroja?

Nekaj mesecev zagotovo.

Kdaj pa ste ugotovili, da to niste?

Opazovala sem vedenje ljudi, ki so to trdili. In ugotovila, da če njihovo vedenje odraža očetovo, potem mora biti z vsem skupaj nekaj narobe. Te ljudi je na primer motilo, da imam hrvaške prijatelje. Zato je bilo na neki točki zame naravno, da se iz tega okolja odstranim in se vrnem v umetniško šolo. Po Kafani nisem žela imeti več nič opraviti z diasporo. Ko se je začelo Natovo bombardiranje Beograda, sem preživljala zelo težko obdobje. Moj takratni mož je šel v feministično knjigarno in mi kupil dve knjigi Dubravke Ugrešić, Muzej brezpogojne predaje in Kulturo laži. V istem času sem dobila tudi knjigo Jasmine Tešanović, ki je njena srbska različica. Njuni zgodbi sta bili identični. Takrat sem razumela, da gre v obeh primerih za isti spopad: spopad novosti s tradicijo. V svoji glavi sem povezala očetovo ideologijo s tem, kar se je dogajalo v Jugoslaviji. In stvari so se začele povezovati. Zato ljudem rada rečem, da je knjiga Očetnjava sestavljanka, ki sem jo sestavljala petintrideset let. Ne, da sem stara petintrideset, ampak saj veste. Pri enem letu ne moreš začeti.

Vašo mater spoznamo kot žensko, ki nenehno govoriči o malenkostih, ker so pomembne stvari zanjo preveč boleče, da bi lahko mislila nanje. Ste bili jezni nanjo?

Seveda. Leta ni govorila. Otroci smo za razpad družine krivili njo, saj o očetu nikoli ni govorila negativno. Zanjo je bilo boleče pripovedovati. Ko pa sem začela pripravljati knjigo, se je odprla. A za to so morala miniti leta in marsikaj se je moralo zaceliti.

Ljubezenska zgodba vaših staršev, kakršno spoznamo v Očetnjavi, je zelo nenavadna ljubezenska zgodba. Če prav razumem, se pred poroko nista nikdar srečala.

Točno tako je bilo.

Si lahko predstavljate, da bi se kaj takega zgodilo vam?

O moj bog, ne. In to pri sedemnajstih? Imam sedemnajstletnega sina, ki si sam ne zna obrisati riti. Da bi bil pri teh letih poročen? Ne morem si predstavljati. Pri vsem skupaj je najbolj smešno, da so se moji starši »spoznali« tako, da si je moj oče dopisoval z mojo babico partizanko, ki je kasneje postala njegova največja sovražnica. Tista, ki je bila odgovorna za to, da sta pristala skupaj, ju je na koncu tudi spravila narazen. Ko sta si začela dopisovati, je bil oče še socialist, podpornik povojnega disidenta Milovana Đilasa. V tisto, v kar se je spreobrnil, karkoli že je to bilo ... v tisto se je spreobrnil po svojem prihodu v Ontario.

Česa vas je naučila vaša babica, kar je bilo za vas tako dragoceno?

Vsega. Moj ded je bil zelo nežen in prijazen, tih. Vedno se je smehljal, bil je kot ženska v hiši. Babica pa je nenehno govorila z mano. Spodbujala me je k risanju, k pisanju. Vzela me je pod svoje okrilje in kot otrok sem zapisovala njene spomine, pela partizanske pesmi. Bila je močna ženska, zelo etična. Vedno je povedala, kar je mislila, ne pa tistega, kar bi ljudje želeli slišati. Bila je obraz feminizma. Zaradi nje se nisem čutila prikrajšano, ker sem ženska.

Odlomek iz grafičnega romana Očetnjava

Odlomek iz grafičnega romana Očetnjava

Zakaj mislite, da vaša mati tega ni podedovala?

Ko zdaj gledam svojo mamo, mislim, da je sijajna babica. Kot mati je pogosto odpovedala zaradi depresije in občutkov krivde. Je pa res, da je bila vedno zelo sramežljiva, njena samopodoba je bila zelo nizka. Ko so se preselili v Zemun, so bili zelo revni. Moj dedek je bil oficir in njegova družina bi morala dobiti hišo nemške družine, ki je bila po vojni izgnana. A ker si moja babica ni hotela mazati rok s krvjo, so se naselili v dvosobno kolibo na nekem dvorišču in živeli zelo revno. Moja mama se je zaradi velike revščine vedno počutila zelo nepomembno. In nikoli se ni zavedela svojega umetniškega talenta, čeprav je zelo nadarjena.

V Očetnjavi je nenehno prisoten mitološki motiv ptic kot nosilk slabih novic. Ste vraževerni?

Sem nekaj med ateistom in agnostikom, odvisno od dne. Imam pa zelo rada simbolizem in južnoslovansko poganstvo. Moj ded me je naučil v rokah držati pero in risati, on je risal ptice. Moja babica pa me je naučila brati iz kavne usedline. Bela ptica, slaba novica, črna, dobra. Očitno je v kavi ravno obratno. Ptica je univerzalni simbol v vsaki kulturi, vedno predstavlja sla. Uporabila pa sem jo tudi kot osebni simbol. Se spomnite račk na začetku knjige? Tisto so ameriške liske, ki svoje otroke naučijo, kako ne zahtevati preveč. Ko piščančki hočejo hrano, jih starši kaznujejo, dokler ne nehajo zahtevati. Tako preživijo samo tisti najmočnejši, ki se priučijo ne prositi. Če ste opazili, moja sestra skozi vse prvo poglavje sprašuje po hrani. In ona je tista, ki zaostane.

»Ko sem materi omenila, da me je strah, da bom kot umetnica revna, je rekla, naj se nikar ne bojim. Navsezadnje sem ženska in se lahko vedno bogato poročim.«

In kaj se je na koncu zgodilo z vašo sestro?

Ko sem se vrnila v Kanado, je bila poročena v Srbiji, kjer je ostala še osem let, do ločitve. Zdaj živi v majhnem mestu v severnem Ontariu. Imela je zelo težko življenje in je bila dolga leta depresivna, dokler ni začela slediti svojim otroškim sanjam. Pri štiridesetih je začela igrati klavir in nato še čelo. In potem je začela še slikati. In zdaj je spremenjena oseba. Tudi ona je, kot mama, predolgo zatirala svojo kreativnost, ker se je bala, da bo kot umetnica revna. Ko sem materi omenila, da je tega strah tudi mene, je rekla, naj se nikar ne bojim. Navsezadnje sem ženska in se lahko vedno bogato poročim.

In ste se?

Ne, na koncu sem vedno sama vzdrževala moške.

Kako ste pristali pri risanju stripov?

Vedno sem si želela risati stripe. Ko sem v Nišu vprašala, ali me lahko tega naučijo, so se samo smejali. Takrat se je najbližja realna izbira zdelo grafično oblikovanje. Ko sem se preselila v Kanado, sem študirala slikarstvo in potem dolgo slikala. Na neki točki pa se mi je vse skupaj uprlo. Slikarstvo se mi je zazdelo povsem nekoristna, preživeta in buržoazna umetniška oblik, nedostopna ljudem. In začela sem pogrešati pripoved. Najprej sem začela kipariti in postavljala sem inštalacije, kjer je pripoved prevladovala. Potem pa sem se spet spomnila stripa. V tistem času so grafični romani postali velika reč. Tako sem napisala prvo zgodbo in naslednjih osem let eksperimentirala. Potem ko sem vzpostavila stik z jugoslovansko underground stripovsko sceno, pa sem se odločila, da se bom tega držala. Počutila sem se, kot da sem končno našla svoje ljudi, bratstvo in enotnost. Ko sem prebrala Jergovićevo knjigo Oče, sem vedela, da bom morala tudi sama napisati grafični roman o svojem očetu.

Ste imeli pri Očetnjavi v mislih, da morate zahodnemu trgu predstaviti zgodbo o zgodovini, ki jo slabo poznajo?

Točno to je bil razlog, da sem se sploh lotila stripa. Sprva sem imela pripravljenih 80 strani jugoslovanske zgodovine, saj sem tudi iz osebne radovednosti želela raziskati, od kod izvira etnična napetost med Srbi in Hrvati in kako daleč sega. Ugotovila sem, da gre v resnici za zelo sveže stvari, ki so se začele odvijati po atentatu na hrvaškega politika Stjepana Radića, pred slabimi stotimi leti. Pred tem se je zdelo vse v redu. Moja družina je kot srbska družina na Hrvaškem živela stoletja. Nikdar niso imeli težav. Če bi jih imeli, bi se odselili. A so bili radi tam. Potem pa se je nekaj moralo zgoditi. Morala sem ugotoviti, kaj, saj je to neposredno vplivalo na mojo družino, bolj kot karkoli drugega. Na koncu sem zgodovinski del knjige skrčila na nekaj strani, saj bralca nisem hotela zasititi s preveč informacijami. Nekaj tega pa je vendar moralo ostati za lažje razumevanje. In to ne samo za zahodne bralce, marveč tudi za mlajše bralce na Balkanu, ki ne razumejo več, kaj se je dogajalo.

Mislite, da ne?

Kot poročajo moji prijatelji, ki imajo zdaj otroke v šolah, pomembnejših stvari v zvezi z drugo svetovno vojno danes ne poučujejo.

Res?

Velik del pripovedi o drugi svetovni vojni manjka. Tako na Hrvaškem kot v Srbiji. Izobraževanje se še vedno izrablja v propagande namene, kar je zelo žalostno. Morda pa je tudi bolje za otroke, da ne vedo.

Na vem, ali je kdaj lahko zares dobro ne vedeti.

Na Balkanu včasih je. Ampak samo pod pogojem, da jim tudi starši ničesar ne povedo. Govorim o izbiri med ne vedeti ali pa biti izobražen pristransko. Takrat je morda bolje ne vedeti nič. Zelo lepo bi bilo, da bi se vse balkanske države usedle skupaj in napisale univerzalni zgodovinski učbenik, glede katerega bi se vsi lahko strinjali.

Zelo lepo bi bilo tudi, če bi ga vi ilustrirali.

Hahaha, Tito bi bil na vsaki drugi strani. Včeraj sem v Škofji Loki spoznala gospo, ki ga je srečala. Rekla je, da je bil ves napudran.

Ste sentimentalni do Tita?

Sem. Moji stari starši so ga zelo spoštovali. Zelo dragocene spomine imam na to, kako sem v sestrinem učbeniku občudovala sliko, na kateri se Tito rokuje s pionirčki, oni pa mu poklanjajo cvetje. Vedno sem si mislila, da se bom tudi sama rokovala z njim, ko bom postala pionirka, a se to ni nikoli zgodilo. Sem ga pa enkrat videla. Mislim, ne njega, temveč njegovo limuzino. Ko je bil na poti v Ljubljano, preden je umrl. Zbrali smo se na ulici, da bi opazovali limuzine, kako švigajo mimo na poti na letališče. Stala sem ob poti in mahala s papirnato jugoslovansko zastavico, ki mi jo je poklonil ded, limuzine pa so šle mimo. Tega ne bom nikoli pozabila.

Tako gre zgodovina mimo nas, mi pa stojimo in mahamo.

S papirčki. Zgodba mojega življenja, ne? Mahati s papirčki.

Kako je bila Očetnjava sprejeta v Srbiji?

V resnici ne vem. Striparski krogi so jo sprejeli zelo dobro. Predstavitev smo imeli v Centru za kulturno dekontaminacijo, ki se mi zdi eno najboljših mest v Beogradu, velika oaza svobodnega mišljenja. Teofil Pančić je napisal čudovit predgovor. Še bolje je bila sprejeta na Hrvaškem, kar je verjetno povezano s tem, da je moj hrvaški založnik medijska osebnost. Še Ivo Josipović je kupil en izvod, mesec dni prej, preden je postala predsednice republike Kolinda Grabar-Kitarović. Edina negativna izkušnja, ki sem jo imela, je bilo pismo, ki mi ga je poslala četniška organizacija v Kanadi.

Vas bodo umorili?

Verjetno gre za tri ali štiri devetdesetletnike, ki se ob sobotnih večerih sestajajo v knjižnem klubu in razpravljajo o tem, kako dober človek je bil četniški poveljnik Draža Mihajlović, tako da malo dvomim.

Kaj pa je pisalo v pismu?

Čestitali so mi za uspeh in povedali, da je lepo videti, ko kdo srbskega rodu toliko doseže, bili pa so zelo žalostni, da sem napisala toliko – uporabili so besedo, ki se v angleščini sicer res ne uporablja – neresnic o Draži Mihajloviću.

Odgovorila sem jim z odprtim pismom. Za začetek sem jih opozorila, da nisem Srbkinja, temveč Jugoslovanka. Nadaljevala pa sem z anekdoto: kot Srbi ste verjetno seznanjeni z delom velikega reformatorja srbskega jezika, velikega človeka in svetovljana Vuka Karadžića, sem napisala. Ko je bil Vuk Karadžić zaradi težav z nogo v zagrebški bolnišnici, je bil tako zadovoljen z zdravljenjem, da jim je po vrnitvi v Srbijo napisal pismo zahvale v latinici, po ijekavsko. In to jih je tako ganilo, da so mu odpisali. Srbsko, v cirilici. Ko govorimo o srbski zgodovini, je to trenutek, v katerem sem se zataknila sama. Vi, gospodje, pa ste se, kot se zdi, zataknili v drugi svetovni vojni. A nič ne de, vsi se s premestitvami soočamo po svoje. Pokažimo Srbiji in svetu, da lahko živimo v miru, čeprav se nikdar ne bomo strinjali.

In potem so napisali recenzijo knjige, ki je sporočala enako. Krasna knjiga, a ubogo dekle, tako zavedeno je. Vzgojili so jo v komunistični Jugoslaviji, ne pozna resnične zgodovine.

Potem je prišlo še eno pismo. Z drugega naslova v istem mestu, kar pomeni, da je šlo za iste ljudi, ki so želeli dajati vtis, da jih je več. Diaspora je precej opešala, odkar so v Srbiji nacionalisti prišli na oblast. Zdaj, ko so mainstream, niso več seksi. Demistificirani so in ne morejo preživeti.

Zakaj mislite, da je nacionalizem spet v vzponu?

Zaradi ekonomskih težav. Če pogledate svetovno zgodovino, boste opazili, da vsaki večji recesiji sledi obdobje nemirov, predvsem na Balkanu. V Srbiji je nacionalizem v vzponu od leta 1987. Spomnim se, kako sem šla na prvi govor Slobodana Miloševića. Vzeli so nas iz šole in nas odpeljali. Pri moji mami so prišli v službo in rekli, da bodo tisti, ki se govora ne bodo udeležili, ostali brez dela. In tako smo ga šli vsi poslušat.

In kako ste se imeli?

Jaz sem gledala fante in kadila. Bil je šole prost dan. Ničesar nisem slišala. Bila sem neverjetno puhloglava. Potem pa sem se obrnila in videla sošolko, za katero vem, da je imela grozno življenje, kako ji po licih lijejo solze. V učilnici je dobivala histerične napade in jokala, da so jo fantje še bolj dražili. Miloševićev govor jo je ganil do solz, saj je govoril o tem, kako nas nihče več ne bo ustrahoval. To je edina podoba tistega dne, ki je ostala z mano. Kako je tisti govor najbolj vplival na osebo z najšibkejšim psihološkim profilom.

Ljudje radi spadajo v klube. Radi imajo stvari, ki jih povezujejo. Vero, religijo, planinarjenje. Radi imajo občutek pripadnosti, manjka pa jim čustvene inteligence, da bi razumeli, da se da povezovati tudi na manj uničujoče načine. Obstoj, ki izključuje vse, kar je drugačnega, mora biti zelo žalosten obstoj.

»Diaspora je precej opešala, odkar so v Srbiji nacionalisti prišli na oblast. Zdaj, ko so mainstream, niso več seksi. Demistificirani so in ne morejo preživeti.«

Ugibam, da sami niste članica nobenega kluba.

Nimam rada, da se mojemu obstoju natikajo imena, poskušam živeti po zgledu, ne po nazivu. Sem posameznik in nenehno se spreminjam. V ničemer ne bi rada obtičala. Mislim, sem levičarka, to že. Ne vidim rada, da so otroci lačni, všeč sta mi brezplačno šolstvo in zdravstvo, komu pa nista? Ali ni logično, da hočeš kot država poskrbeti za državljane in jim dati priložnost? Oni so ne nazadnje tvoja prihodnost. Čeprav sem levičarka, pa ne verjamem v strankarski sistem. Nobene potrebe ni po tem, da bi razdeljevali ljudi. Samo dajte jim, kar potrebujejo za napredek, in jim omogočite, da jim ne bo treba zapuščati svojih domov. V taki državi bi bili vsi srečni. Zakaj državljanom ne omočimo, da bi svoje eksistencialne zahteve sporočali neposredno vladi? Vladi, ki bi jo sestavljali strokovnjaki, ne pa karierni politiki?

Kakšno pa je vaše mnenje o kanadski politiki?

Kanada se rada doživlja kot resnična demokracija, pa to ni. Bila je močan dejavnik v hladni vojni in še danes jo muči podedovan strah pred komunizmom in pred vsakršnim levičarstvom. Ko je Očetnjava izšla, sem izvedela nekaj zelo zanimivih stvari. Kot na primer to, da je korporacija, ki je zaposlila mojega očeta, načrtno rekrutirala antikomuniste, ki so zapuščali vzhodno Evropo, in tiste, ki so se borili na strani sil osi, in jim dajala zaposlitve v ogromnih korporacijah jekla in niklja, da bi zatrli sindikate, s katerimi so imeli velike težave. Očetovega deda, ki je sprva živel v ameriški zvezni državi Indiana in se je po drugi svetovni vojni preselil v Kanado, so recimo vrgli iz države, ker se je udeleževal komunističnih sestankov. Surovine iz teh korporacij so potem izvozili v Ameriko za izdelavo jedrskega orožja.

O hladni vojni marsičesa ne vemo. In to je tista točka, na kateri moramo začeti kopati, če želimo razumeti, kaj se dogaja danes.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.