Individualna poteza Mihe Turšiča: Srečen konec 

V Moderni galeriji je le v tretjem nadstropju mogoče iz pipe izpiti požirek osvežujoče vode, v kletnih prostorih, na straniščih, teče le mlačna. Ta teden bodo v polpritličju ljubljanske Moderne ponovno odprli kavarno in zna biti, da bodo stregli ustekleničeno Julijano.

Miha Turšič je od srede, tridesetega septembra, pil vodo iz plastenk, brez dodatkov. Od 30.9.2015 ni jedel. V Tržaškem konstruktivističnem ambientu, ki ga grejejo luči postavitve, katere soavtor je, je štrajkal pretežno ležeč na tanki talni oblogi. Oktober se mu je vlekel kot jara kača. Vidno je pešal. Zalog maščob ni imel že v startu veliko. Njegova individualna akcija je bila nevarna, ogrožajoča za zdravje, saj sta bila njegova »bubrega u loju« z vsakim dnem slabše zaščitena. V petek 16.10.2015 se je pet čez dvanajsto odločil, da prekine gladovno stavko. V Šestico je šel na govejo juho.

Z gladom je stavkal. Izvedel je tehniko nenasilnega odpora, pritisk, v katerem je stradal in z vztrajanjem vršil politični protest. Spodbujal je občutke krivde. Doseči je želel specifičen cilj, politične spremembe. V primeru, ko bi imela oblast, država, možnost puntarja institucionalizirati, bi se gladovna stavka najverjetneje končala že prej, s prisilnim hranjenjem. Gladovni štrajk je velika gesta, samomor pred očmi javnosti, da opozoriš na generalno nevzdržnost sistema.

Turšičevo telo je izgubilo privatnost. Navajam podatke. Miha je visok 184 centimetrov. 30. septembra je tehtal 78 kilogramov, v četrtek 15. oktobra, ko je bil opravljen zadnji zdravniški pregled, pa je tehtal 70 kilogramov. Uriniral je prozorno.

Obiski mučenika v Moderni galeriji so spominjali na biblijske prizore. Kot bi objokovali Jezusa na razpelu, nemočni v opazovanju bolečine, ko se je Kristus žrtvoval za vse nas, grešnike.

Ne, v primeru Miha Turšič, direktor javnega zavoda, ni govora o performansu ali Body Artu ali kateri koli popredalčkani sodobni umetniški praksi, s katerimi operirajo kuratorji in umetnostni zgodovinarji. Gre za demonstracijo proti umetelnim političnim strukturam.

Biserka Močnik je simbol njegovega boja. Po Mihatovem je gospa, generalna direktorica direktorata, nesposobna. Moti ga vonj po kleni gorenjski kupčiji, saj gospa Biserka izhaja iz iste tesne slovenske doline kot gospa ministrica, Kamničanka Julijana Bizjak Mlakar, žena in mati. Gospa Julijana je del odločevalske ekipe večkratnega družinskega moškega, doktorja Mira Cerarja. Strankarska pripadnost seveda ni ovira za harmonično sožitje. Dami, Biserka in Julijana, sta namreč preizkušeni transformerki, aktivni tako v Krščanski ljudski stranki, v Stranki slovenskih demokratov, kot v Demokratični stranki upokojencev Slovenije in Bog si ga vedi kje še. Gospe na stolčkih, podobno kot gospodje, ki jih je seveda bistveno več kot gospa, bijejo individualne borbe za lastne boljše jutri, da prigurajo do mastnih pokojnin, pa statusa, pa samopotrditve v izzivih, ki jim pogosto niso dorasli. Pod navidezno kompetenco večinoma zgolj marljivost, pridnost, poslušnost, učljivost, sevanje vtisa materinske topline pri deci, ki lačna joče. Rekrutirani med ambicioznimi komolčarji. Vzorec že nekaj časa najpopularnejše slovenske osebnosti Slovenske komisarke Violete Bulc pa tale; voljna oseba poslana na izpit učljivosti. Oprostite, dama, imate en teden, da se naučite libreto in lahko se potegujeta za dobro plačano službo v Bruslju. Sledi zaslišanje. In slovenski narod je ponosen in srečen, da je naša »Tina Maze« premagala ovire in na preizkusu zmagala. Neverjetno pa je, da o področju, kjer je zdaj »Bog i Batina«, pred povabilom v cirkuško areno, Violeta ni vedela nič, nula, zero, nada. Na podoben način smo dobili ministrico za kulturo, Julijano. Žal je gospe redko prineslo v Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt), v Vitanje, kamor bi lahko dame pripeljala iskrena vera, da se tudi tam izurijo za preudarne odločitve. Zgleda, da je SWOT analiza edino orodje, s katerim razpolaga naš vodstveni kader. Tehtanje tabel s prednostmi in slabostmi, priložnostmi in nevarnostmi. Gospa ministrica pa je v balansiranju spregledala pomemben notranji dejavnik. Med slabostmi, ki jih je analizirala pred odločitvami v povezavi s financiranjem delovanja Ksevta, je pozabila vključiti gladovno stavko in stroške zdravljenja, ki bi se lahko pojavijo, če bi Miha Turšič še naprej vztrajal v bitki, ki si jo je zadal.

Odvisno od dolžine, lahko gladovna stavka pusti lažje ali trajne posledice. Resnejši zapleti so statistično predvidljivi že po drugem ali tretjem tednu stradanja. Poškodbe utrpijo mišice, oslabijo kosti, pojavljajo se halucinacije, trajno so lahko poškodovani možgani ali notranji organi. Smrt lahko nastopi v vsakem trenutku, odvisno od kondicije stavkajočega.

Da ne izpadem mizogini človek, ki se znaša nad ženskami. A v njihovih javnih nastopih ni sledi holističnih pogledov Gaje, ne trajnostnih na roke kvačkanih nogavic, ni skrbi za šibke, ne nega ranjenih. Žal tudi naši politični dedci niso kaj prida pri razumevanju ženskih vlog, nič bolje pa jim ne gre pri poskusih moške drže.

Za miniranje projekta v Vitanju ni bila ovira dejstvo, da so prejšnje garniture na lokalnem, državnem, evropskem in v danem primeru celo globalnem in kozmičnem nivoju, prepoznale projekt Ksevt kot fantastično utopijo vredno podpore in realizacije. Drugi, naslednji, »isto sranje, drugo pakovanje«, pa se podpisujejo na sezname za odpis. Da pod Pohorjem dejansko stoji čudovita arhitekturna mojstrovina, projekt štirih ekip arhitektov in sicer: Bevk Perović, Sadar + Vuga, Dekleva Gregorič in Ofis arhitekti, ki ji v poosamosvojitveni Sloveniji težko najdemo para in dejstvo, da jo je naselila kompetentna programska ekipa, kar naenkrat ni več važno.

Na otvoritvi razstave ENDODONTOSTRIP v ljubljanski knjižnici Prežihov Voranc je avtor stripov, umetnik Ciril Horjak alies dr. Horowiz rekel: »Od električarja pričakujem, da bom lahko enostavno prižgal luč na predvidenem mestu in ne bom niti pomislil, kako je elektrika napeljana.«

A pogača, ki se drobi med kulturniki, se tanjša. Sredstva se prelivajo k enemu od stotih. Po drugi strani pa je kultura brez pravih vrtnarjev hipertrofirala. Pojavlja se prerivanje. Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, je na eni od tiskovnih konferenc, ki so spremljale gladovno stavko rekla, da oni in drugi umetniki v Mihi Turšiču in Ksevtu prepoznajo partnerja in ne konkurenta.

Bog ve, ali je Pahor prejšnji teden v Italiji srečal sogovornike, ki so ga povprašali po Mihatovem zdravju. Ne govorim o zamejskem Pahorju, temveč o tostranskem, novogoriškem, predsedniku Republike Slovenije, našem Borutu. Miha Turšič je z Draganom Živadinovim avtor razstave z naslovom Problem vožnje po vesolju – Supre in del lanskoletne slovenske državne reprezentance v Benetkah, na štirinajstem Beneškem arhitekturnem bienalu. Umetniški direktor bienala, nizozemski zvezdniški arhitekt Rem Koolhaas je k sodelovanju pod naslovom Osnove (Fundamentals), povabil slovensko predstavnike Ksevta. Jurij Krpan je kuriral razstavo o arhitekturi v vesolju s poudarkom na Hermanu Potočniku Noordungu, ki so jo postavili v prostorih Arzenala. Pri postavitvi so avtorsko sodelovali še Dunja Zupančič, Špela Petrič, Peter Krečič in Tanja N. Želina. Častni gost slovenske ekipe je bil ruski kozmonavt Oleg Valeriyevich Kotov. Bog ve, kako kozmonavti in astronavti gledajo na Mihovo gladovno stavko.