Darja Kocbek

 |  Politika

Evropa postaja kontinent, kjer sila velja več kot zakon

Predsednik britanske vlade David Cameron bo moral v pismu predsedniku evropskega sveta Donaldu Tusku napisati, katere spremembe si v EU želi pred izvedbo referenduma o izstopu Velike Britanije iz EU. V to so ga na vrhu EU prejšnji teden prisilili voditelji članic EU, to pismo so mu postavili kot pogoj, da se bodo o njegovih zahtevah o spremembah EU in o referendumu z njim sploh začeli pogajati.

Pismo z natančnim opisom svojih zahtev bo Cameron moral poslati Tusku v Bruselj novembra, da bodo voditelji preostalih 27 članic EU imeli dovolj časa, da ga bodo do vrha EU v decembru lahko natančno preučili. Na tem vrhu se namreč nameravajo bolj poglobljeno lotiti razprave o zahtevah Velike Britanije za obstanek v EU.

Paul Mason v zahtevi, da mora Cameron svoje zahteve poslati na papirju, ne vidi nič slabega, prepričan, je, da se to preveč redko zgodi v mednarodni diplomaciji. Toda mnenje Britancev, kaj je v EU dobro in kaj slabo, kako to spremeniti, je zelo odvisno od tega, v katerem koncu države živijo, kateremu razredu pripadajo in kakšne ideale zastopajo. Če bi vsi Britanci napisali svoje mnenje in ga poslali v Bruselj, bi se pokazalo, v čem je pravi problem Evrope. To je moč brez demokratične kontrole.

Arhitektura moči v Bruslju je brez obraza, videti je, da pooseblja odločitev za pretopitev političnih tradicij v monolit. Velikost evropskih direktoratov nakazuje, da nanje lahko vpliva le dvoje: globalne korporacije in nadnacionalne industrijske lobistične skupine. To pomeni, da se podjetja lahko pogovarjajo z Evropo le, če so izjemno velika ali so svoj interes pripravljena raztopiti v sektorskem načrtu. Navadni državljani so še na slabšem. Svoj vpliv na Evropo lahko izrazijo le prek svoje vlade in sodišča EU. Evropska komisija namreč ni odgovorna parlamentu, Evropska centralna banka (ECB) pa je, kot kaže, odgovorna le nemški kanclerki Angeli Merkel.

Za evropsko solidarnost se je letos v dveh primerih izkazalo, da ne obstaja. Kritiki pravijo, da je Grčijo porazila ECB, katere naloga naj bi bila poskrbeti, da bi ta država ostala plačilno sposobna. Milijoni ljudi, ki so gledali protestni slogan To je državni udar, niti posredno niso imeli možnosti, da bi lahko vplivali na ukrepe evropske komisije in ECB. Nemčija je prisilila Grčijo, da je morala sprejeti program, ki bo uničil njeno gospodarstvo, državo pa za 50 let spravil ob premoženje. Drugi dokaz, da evropske solidarnosti ni, je sedanja begunska kriza. Z njo je bil ukinjen schengenski režim o prostem pretoku ljudi, dublinska pogodba, po kateri morajo begunci zaprositi za azil v državi EU, v katero najprej vstopijo, prav tako ne velja več.

Na tej podlagi se je po besedah Paula Masona težko ogniti zaključku, da Evropa postaja kontinent, kjer sila velja več kot zakon.

Economist opozarja, da so bile pred pol leta možnosti, da bi Velika Britanija odšla iz EU, majhne. Danes ankete javnega mnenja kažejo, da bi večina državljanov zaradi krize z begunci in evrske krize, ki ji ni videti konca, glasovala za izstop.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.