Igor Mekina

 |  Politika

Nezakonitost represivnih ukrepov zoper begunce

Šentilj

Šentilj
© Borut Krajnc

Slovenija se je na že dalj časa pričakovan, nov begunski val odzvala z izrednimi ukrepi – hitro spremembo zakona o obrambi, angažiranjem vojske, oklepniki in vojsko na zeleni meji ter solzivcem in policijsko represijo. Prevažanje beguncev iz centra v center s pomočjo kombijev več ne zadostuje. Zaradi velikega števila beguncev se ti usmerjajo proti severu države z avtobusi: prizori beguncev, ki so v gosjem redu v begunskem centru v Brežicah čakali, da jim policisti pogledajo v žepe in nahrbtnike ter jih poslikajo, pa so se umaknili prizorom beguncev, ki mejo prestopajo neorganizirano ter si na slovensko-hrvaški meji vsi premočeni in prezebli pečejo suho koruzo. Razmišljanja o postavljanju meja in zidov v nekdanji schengenski skupnosti so medtem že postala večinska znotraj nemške vladajoče CSU-CDU. Po nedavnih kritikah Madžarske zaradi postavljanja ograje pa sedaj o ograji razmišlja celo hrvaški predsednik vlade.

Pa vendar za paniko in atmosfero izrednih razmer ni razloga, saj se pri problemu beguncev prepogosto pozablja, da gre zgolj za ljudi, ki bežijo pred vojno. In da množična preseljevanja sploh niso nič nenavadnega, da niso nikakršna kataklizma ali katastrofa, ki bi lahko na svoji poti popolnoma spremenila ali uničila substanco narodov, kot bi nas želeli prepričati skrajni desničarji, pač pa zgolj eden od najbolj običajnih pojavov skozi vso človeško zgodovino. Beg pred nevarnostjo in preseljevanje v kraje, kjer je mogoče živeti človeka dostojno življenje, je temeljna pravica vsakega človeka, ki je kot takšna zapisana v številnih mednarodnih dokumentih. Tej pravici beguncev se ni mogoče upreti ne z oklepniki, ne s solzivci, pendreki in ne z vodnimi topovi, kajti človeška iznajdljivost ne pozna meja in zato tudi ni meje in ovire, ki je begunci tako ali drugače ne bi mogli premagati. To dokazujejo Berlinski zid, sarajevski tunel, žica okoli Ljubljane, palestinski predori proti Gazi …

Status begunca danes določata predvsem Konvencija in Protokol o statusu beguncev, bolj natančno pa še Statut Visokega sekretariata za begunce pri OZN, ki ima sedež v Ženevi. V skladu s temi dokumenti je begunec tista oseba, ki je »zaradi upravičenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja zunaj svoje domovine in ne more ali noče koristiti zaščite svoje države«, ali tista oseba, ki je zunaj države svojega stalnega prebivališča kot rezultat takšnih dogodkov in se »ne more ali zaradi takšnega strahu noče vrniti« v domovino. Kljub temu pa ne obstajajo enotni standardi, po katerih bi lahko določali status beguncev v neki državi. Takšna odločitev še danes ostaja v izključni pristojnosti držav; ki pa po navadi vendarle sodelujejo z Visokim komisariatom za begunce. Begunci so tako predvsem tujci, ki trajno ali začasno bivajo na ozemlju tuje države. Begunce je potrebno ločiti od azilantov in razseljenih oseb (displaced persons). Za razseljene osebe velja, da so v podobnem položaju kot begunci, toda znotraj države svojega lastnega prebivališča, prosilci azila pa so osebe, ki prosijo za zaščito zaradi političnega preganjanja.

Pri sprejemanju svojih ukrepov bi slovenska vlada morala upoštevati, da Konvencija in protokol o statusu beguncev omejujeta državam pravico do izgona beguncev (32. člen) zaradi razlogov državne varnosti in javnega reda. To lahko storijo samo po končanem rednem sodnem postopku in po določenem času, v katerem begunec dobi dovoljenje za vstop v drugo državo. Hkrati tudi nobena pogodbena država »ne sme izgnati ali vrniti begunca na kakršenkoli način na meje z ozemljem, kjer je bilo ogroženo njegovo življenje ali svoboda zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni socialni skupini ali političnega prepričanja«. Trditve nekaterih nestrpnežev v Sloveniji, da bi bilo potrebno begunce preprosto kar izgnati iz Slovenije ali jih z letali in vlaki preprosto odpeljati nazaj, od koder so prišli, ter jih kar »skipati« na meje Turčije in Sirije (v vojno območje, kjer vlada ISIS), so zato v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi Slovenije. Prav tako se pozablja, da so bile posledice sprejema beguncev v državah sprejema zgodovinsko gledano vedno bolj pozitivne kot pa negativne.

Begunci na ozemlju države, ki ponudi zatočišče, kar se tiče zaposlovanja, uživajo enake pravice kot državljani države podpisnice, če so tri leta že prebivali v deželi ali če so zakonec ali otroci – državljani te dežele. Enake pravice imajo tudi pri izpovedovanju vere, pri racioniranju prehrane, osnovnem šolanju, socialnem skrbstvu, delavski zakonodaji, znanstvenem in umetniškem delovanju ter socialni varnosti. Imajo tudi pravico delovanja v kmetijstvu, industriji, trgovini in obrti, lahko ustanavljajo industrijska in ostala podjetja, opravljajo svobodne poklice, se šolajo in pridobivajo diplome ter so upravičeni do zmanjšanja šolnin. Z njimi je zato potrebno ravnati dostojno in vsekakor ne nečloveško.

Nadaljnji restriktivni ukrepi zoper begunce in slovenska zapora meje bi bili zaradi določil mednarodnih konvencij – ki jih je podpisala Jugoslavija, (in katerih naslednica je pozneje postala tudi Slovenija) in pomembnih evropskih dokumentov (Evropski sporazum o odpravi viz za begunce) – zelo kratkovidni. Slovenija lahko uvede ukrepe, ki ji bodo omogočili popis in nadzor beguncev, ne pa tudi takšnih, ki bi jih ogrožali ali jim onemogočali prehod Slovenije, saj bi bila takšna politika skregana z mednarodnim pravom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.