Vzpostavitev mini schengna Evropi ne bi zagotovila več varnosti 

Luksemburško mesto Schengen, kjer je bila leta 1985 dogovorjena odprava nadzora na notranjih mejah, je simbol, kako srečna je lahko Evropa brez meja. Iz centra mesta je en kilometer prek reke Mosel do Nemčije in dva kilometra prek iste reke do Francije. Lokalno schengensko vino coteaux je narejeno iz grozdja, ki raste v vinogradih v vseh treh državah.

V Luksemburg se vsak dan pripelje na delo 150 tisoč ljudi iz Belgije, Francije in Nemčije, kar je 44 odstotkov vseh zaposlenih.  V EU se vsak dan vozi čez mejo v službo 778 tisoč ljudi, število letalskih potnikov, ki potujejo znotraj EU, je štiri krat višje od števila tistih, ki priletijo iz nečlanic EU. Svetovalec in bloger Jon Worth v Guardianu navaja, da je to vsakdan v Evropi, kjer je lažje kot kadar koli prečkati meje za delo, študij in počitnice. 

Vse to je zdaj zaradi begunske krize in napadov v Parizu pod vprašajem. Schengenski sistem temelji na prepričanju, da je notranje meje mogoče učinkovito odpraviti, če so zunanje meje ustrezno varovane. Ker to svoboščino izkoriščajo tudi kriminalci, je potrebno zagotoviti tudi čezmejno sodelovanje policije, dublinska uredba pa določa, da mora begunec zaprositi za politično zaščito oziroma azil v državi, v katero najprej vstopi. Ključno, da ta sistem deluje, je zato zaupanje.

Švedi morajo imeti zagotovilo, da Grki učinkovito kontrolirajo ljudi, ki vstopijo na njihovo ozemlje, Francozi morajo vedeti, da Belgijci preiskujejo osumljence terorističnih dejanj in jim sporočajo vse potrebne podatke, Poljska pa želi vedeti, da begunci, ki pridejo na čolnih prek Sredozemskega morja v EU, v Italiji zaprosijo za vizum.

Problem je, da nič od tega ne deluje tako, kot bi moralo, zato je zaupanje na resni preizkušnji. Večina članic EU tako vidi rešitev v vrnitvi na prejšnji sistem z vrnitvijo mejnih kontrol in tako začasni ukinitvi schengenskega sistema. Toda to v Evropi ne bo rešilo problema, s katerim se sooča, opozarja Jon Worth.

Vnovična vzpostavitev mejnih kontrol bi povzročila težave številnim državljanom, ki morajo vsak dan prečkati mejo. Med njimi so tudi številni Slovenci, ki hodijo v službo v Avstrijo in Italijo. Ni rešitev, da bi države na jugu EU prepustili samim sebi pri soočanju z begunsko krizo, saj so že zdaj preobremenjene.

Ljudje, ki predstavljajo teroristično grožnjo, so v EU, saj je večina napadalcev v Parizu bila rojena v EU, tudi napadalci v Londonu leta 2005 so bili domačini. Nizozemska vlada je po napadih v Parizu predlagala vzpostavitev mini schengna v katerem bi poleg Nizozemske, Nemčije in Avstrije bila tudi Belgija. Tudi to ne bi bila rešitev, saj dogodki po napadih v Parizu kažejo, da bi z Belgijo teroriste vključili v to območje, ne bi jim onemogočili vstopa.

Zdajšnji schengenski sistem ne deluje, kot bi moral, tudi zato, ker Evropska agencija za nadzor meja Frontex in Schengenski informacijski sistem (SIS) ne zagotavljata enake izmenjave informacij med nacionalnimi pravosodnimi organi v EU kot jo v ZDA zagotavljata agencija za nadzor meje USBP in Zvezna preiskovalna agencija FBI. Dublinska uredba, ki bi bila izvedljiva v primeru, če bi relativno majhno število ljudi v EU prosilo za azil, ni bila ustrezna že takrat, ko se je EU soočala samo s pribežniki iz Libije. Še toliko bolj neustrezna je zdaj ob množičnem prihodu Sircev.

Rešitev ni ukinitev schengenskega režima, ampak okrepitev njegovih sistemov, razlaga Jon Worth. Vzpostaviti je treba evropsko mejno agencijo, pravo evropsko preiskovalno agencijo in stalni sistem s kvotami za prerazporejanje beguncev med države članice, ki bo nadomestil dublinsko uredbo. To je minimum, ki ga EU potrebuje. Brez njega bo varnost v EU zaradi posledic vojn v soseščini in domačega terorizma vse bolj ogrožena.