Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 48  |  Uvodnik

Nikab in burka

Muslimanke nosijo več različic rute, ki je zunanji znak podreditve družinski in družbeni hierarhiji. To je glavni namen te opreme, s svojo opremo – namenoma uporabljamo ta izraz – sporočajo, da so se prostovoljno ali na podlagi tradicije sprijaznile z družbenimi vlogami, kot jim jih predpisuje vera ali pa zgolj položaj v družini. Še več: pogosto se tega celotne družine držijo le v javnosti, ker jim to pač zagotavlja neki družbeni položaj. Neredko torej sploh ne gre za vero, ampak za družbeno normo. Razpon nošenja rut je torej v muslimanskem svetu izredno širok, nov in čisto drug okvir pa dobi, ko se te družine ali ženske preselijo ali živijo v drugih državah: nekatere, v sodobnem času jih ni tako malo, nosijo rute tudi le kot znak upora zoper to družbo in zoper odpor te družbe do islama. Razlogov je res veliko, a kakorkoli obračamo: večina ruto mora nositi, ruta je znak, da ima moža in družino, znak, da je ta ženska v posesti moškega in družine. Na rute torej lahko gledamo zelo trdo, neizprosno – lahko celo rečemo, da so kot Davidova zvezda na plaščih Židov. Lahko pa tudi kot na poskus ubranitve lastne identitete. To se dogaja zlasti v državah, kjer muslimane tako ali drugače zatirajo.

Seveda je mogoče prepričljivo pojasniti razloge za prepoved nošnja rut v javnosti – francoska razprava o tem je bila pred šestimi leti dovolj popolna, da danes vemo, da je mogoče o tem spregovoriti tudi razsvetljeno in modro. In seveda se je vedno treba truditi za odpravo diskriminacije – rute pa so znak diskriminacije in podrejene vloge ženske v muslimanskem svetu. A samo odprava diskriminacije žensk je lahko prepričljiva in zdržna utemeljitev za prepoved nošenja rut. Drugače rečeno: kdor sistematično in iskreno verjame, da je problem diskriminacija žensk, lahko res reče, da nasprotuje nošnji rut, in sicer vseh, ne le najbolj izrazitih. A hkrati moramo vedeti, da so oblačila sama prav tako enako zgovorna. In ko pridemo do oblačil, se seveda zaplete: ker na podoben način tudi moški in ženske v zahodnem svetu z oblačili sporočajo svoj družbeni in družinski status, le branje teh znakov je malce bolj zahtevno.

Ta teden smo v Sloveniji dobili seveda nasproten predlog: prepoved zakrivanja kot obliko diskriminacije. Ne zaradi pravic žensk, ampak zaradi varnosti in podobnih razlogov. Namen je torej dodatno stigmatiziranje, dodatno prikazovanje muslimanov kot nevarnih, pri čemer so tudi ženske najprej varnostna grožnja, kot nadaljnje ustvarjanje občutka ogroženosti in sejanja sovraštva, kot le naslednji populistični predlog. Naravnost smešno pa je, da bo ta zakonski predlog obravnavala evropska država, kjer je številko žensk, ki nosijo burko ali nikab, ne le na videz zanemarljivo, ampak dejansko zanemarljivo. Dejansko jih ne nosijo ne begunke ne navadno življenje živeče slovenske muslimanke, temveč nekaj predstavnic diplomatskega zbora, torej žene diplomatov, ter nekaj sto turistk, ki pridejo v Slovenijo poleti. Vse druge preštejemo na prste.

V tem smislu je prav neverjetno, da predlog prihaja ravno iz stranke, kjer sta ženska in družina postavljeni in razumljeni na podoben način – seveda ne tako rigorozen – kot v državah, iz katerih prihajajo burke in nikabi. Ne trdimo, da so ženske v SDS zatirane, so pa prav tradicionalne vrednote, karkoli že to pomeni, pri tej stranki postavljene v ospredje, kar nam kaže že način plasiranja žene predsednika stranke v javnosti. Urška Bačovnik Janša je pač del ikonografije predsednika stranke, je del njegove podobe, je del dokaza, da gre za moškega s pravimi vrednotami in polnokrvnega – celotna ikonografija družine je zelo natančno izdelana in vodena, vse z namenom prepričati volivce, da gre za človeka družinskih vrednot oziroma polnokrvnega Slovenca. To bi morda na prvo žogo pričakovali od Nove Slovenije, ki je krščanska stranka, a je prav nasprotno: Nova Slovenija oziroma njeno vodstvo te ikonografije očitno zavestno ne uporablja, vodstvo ne uporablja tega arzenala politične retorike. Uporaba takšne ikonografije je seveda tipična in zelo uveljavljena pri populističnih konservativnih strankah po Evropi. In hkrati je tako kot drugod tudi v Sloveniji ta predlog pripravila stranka, ki stoji za vsemi glavnimi predlogi za zatiranje drugačnih. Od izbrisanih naprej.

Pri čemer je res neverjetno: mar je poslanec Vinko Gorenak kot utemeljitev, zakaj prepoved nikaba in burke, dejansko navedel prav primera Francije in Belgije kot držav, kjer je nošenje naglavnih rut v javnem prostoru prepovedano? Mar je to res storil v trenutku, ko v obeh državah veljajo izredne razmere, kjer je politika pritiska na muslimansko skupnost pripeljala do radikalizacije, kjer prav ta politika do muslimanske skupnosti daje najslabše mogoče rezultate? Ravno Belgija in Francija sta ubrali točno to pot, ki jo zdaj predlaga SDS, pot stigmatizacije in označevanja, družbene marginalizacije, z omejevanjem nošenja burk in nikabov vred, učinek pa je najslabši mogoč.

A če stopimo na ulico, bodo po oblačilih muslimanskim ženskam in ortodoksnim muslimanskim moškim, ki se prav tako oblačijo na poseben način – ta za tradicionaliste seveda ni tako moteč, čeprav sporoča isto –, še najbolj podobni katoliške nune in duhovniki. Mar nunska oprava ne izkazuje prav take podrejenosti, tokrat celo vseh enemu moškemu? Seveda jo, namen oprave pa je enak: sporoča, da je ta ženska za moške zaradi poroke s Kristusom nedotakljiva. Pa jo dojemamo kot zatirano žensko? Se sprašujemo, koliko je na njeno odločitev v rani mladosti, da vstopi v ta stan, vplivala družina in koliko gre v tem primeru za nesprejemljivo prakso? Se sprašujemo o zatrti ženskosti in spolnosti?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.