V Turčiji novinarji znova obtoženi »vohunjenja«

Turčija je te dni znova pokazala nespoštovanje mednarodnih in s turško ustavo zagotovljenih standardov medijskih svoboščin, saj je državni tožilec pravkar zahteval zaporno kazen za odgovornega urednika znanega turškega časnika Cumhuriyet ter ga obtožil »vohunjenja« ter »izdaje.« Časnik je namreč maja letos objavil slike orožja, za katerega je zapisal, da je bilo poslano v Sirijo in to celo s pomočjo turških obveščevalnih služb. Poleg odgovornega urednika Cana Dündarja je tožilstvo zahtevalo zaporno kazen tudi za Erdem Gülda, dopisnika časnika Cumhuriyet v Ankari. Dündar se je kljub temu pojavil na sodišču v Istambulu. Dejal je, da je prišel »braniti novinarstvo.« Podobnega mnenja je bil tudi obtoženi urednik. »Sem smo prišli zato, da branimo pravico javnosti, da izve za novice ter njeno pravico, da izve, ali jim njihova vlada laže. Sem smo prišli zato, da bi pokazali in dokazali, da vlada ne more izvajati nezakonitosti ter jih braniti,« je po poročanju časnika Today's Zaman dejal Cana Dündar.

Članki v Cumhuriyetu so maja letos precej razburili turško javnost, junija letos pa je stranka predsednika Turčije Erdogana izgubila tudi večino v parlamentu, ki si jo je nato znova pridobila s pomočjo novih, predčasnih volitev novembra letos. V člankih, ki jih je objavil Cumhuriyet je bilo razkrito, da turška nacionala varnostna organizacija (MIT) v Sirijo tihotapi orožje ter da je bila pri tem leta 2014 kar dvakrat ujeta, saj so tovornjake ustavili prometni policisti, jih preiskali ter slikali njihovo vsebino. Fotografske in video-posnetke pa so uspeli pridobiti pri turškem časniku in so jih nato tudi objavili.

Tovornjaki so v teh primerih transportirali šest jeklenih kontejnerjev, v katerih je bilo 1000 topniških granat, 50 000 nabojev za avtomatske puške, 30 000 nabojev za težke strojnice in 1000 minometnih granat. Orožje naj bi bilo namenjeno ekstremističnim skupinam v Siriji, ki se bojujejo proti vladi sirskega predsednika Asada, ki si ga Turčija prizadeva spraviti z oblasti. Turške oblasti so zanikale vsakršno vpletenost v omenjene transporte in dejale, da so tovornjaki prevažali »pomoč« za pripadnike turkmenske manjšine v Siriji. Istočasno so novinarje obtožile zaradi »izdaje« države ter »vohunjenja« zaradi objave vsebine transportov. Pelin Batu, turški novinar, ki je delal skupaj z obtoženimi je dejal, je bilo »vse narejeno v interesu države…kajti naše vpletanje v Siriji je potrebno postaviti pod vprašaj. Zato ne verjamem, da je to ravnanje mogoče opredeliti kot izdajalsko ali kot vohunstvo,« je dejal Batu za RT ter obtoženega novinarja označil kot »pacifista.« Poudaril je tudi, da je v Turčiji svoboda govora ogrožena že od trenutka, ko je turški predsednik Tayip Erdogan prišel na oblast. To ugotavlja tudi lanskoletno poročilo organizacije Human Rights Watch, ki oblast obtožuje pritiskov na novinarje in medije, obračun z vsemi, ki se ne strinjajo z državno politiko in slabitev pravne države. Veliko novinarjev se sooča z obtožbami o vohunstvu samo zato, ker kritizirajo korupcijo. Država je prišla v središče medijske pozornosti, ko je večkrat poskusila blokirati račune YouTuba in Twitterja.

Do prvega podobnega večjega pritiska države na novinarje je prišlo že leta 2013, ko so turški lastniki medijev po začetku protestov zoper oblast v Turčiji odpustili 22 novinarjev in urednikov, 37 jih je bilo prisiljenih zapustiti svoje položaje, 64 jih je bilo aretiranih, 127 pa obtoženih. Na novinarski konferenci stranke CHP so navedli zanimiv podatek, da je bilo celo ob vojaškem udaru 12. septembra leta 1980 aretiranih samo 31 novinarjev, torej enkrat manj kot jih je bilo v zaporih v času vladavine Erdoganove stranke.

Že tedaj so se na udaru znašli bolj znani novinarji v Turčiji, med njimi je tudi kolumnist časnika Akşam Tuğçe Tatari, ki so ga odpustili, medtem ko je urednica kulture in umetnosti Hasan Cömert morala odstopiti s svojega položaja. Protesti v Turčiji so se pričeli zaradi nasprotovanja skupine okoljevarstvenikov, ki ni želela, da bi park Gezi v središču mesta postal mesto replike tržnega centra iz časa otomanskega cesarstva, kar je bil sicer načrt oblasti. Kmalu zatem so demonstracije prerasle v vsesplošen odpor velikega dela sekularne turške javnosti zoper vse bolj obsežno islamizacijo družbe. V teh protestih je umrlo ljudi, več kot 7.000 pa jih je bilo ranjenih. Številne države in tudi institucije EU so Turčijo kritizirale zaradi prekomerne uporabe nasilja in solzivca proti miroljubnim demonstrantom.

Prav zaradi takšnih pritiskov na novinarje se Turčija na lestvici svobode medijev nahaja na repu, na 154. mestu med 179 državami, v katerih se ocenjuje dosežena stopnja medijske svobode. Poročilo predsednika CHP Kemala Kılıçdaroğluja z naslovom 'Poročilo o zaprtih novinarjih' je bilo narejeno ob podatkih sindikata novinarjev Turčije. »Soočeni smo s procesom, v katerem vlada in policija delujeta skupaj, kjer so lastniki medijev pod vodstvom politike in objavljajo članke, ki so sprejemljivi za politično vodstvo.« To pa oceni vodstva CHP povzroča cenzuro in samocenzuro. »Vrnili smo se 105 let nazaj v času,« je tedaj ocenil voditelj CHP. Dve leti pozneje je položaj novinarjev, ki razkrivajo državne neresnice - samo še slabši.