Najhujše grožnje za človekove pravice pogosto izvirajo iz strahu

Ljudje in njihove vlade so, ko se soočajo z dejanskimi ali namišljenimi grožnjami, v imenu ohranjanja države sposobni početi največja grozodejstva. V času, ko mnogi žalujejo, vlade in njihovi sovražniki lahko izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja ozračje smrti in strahu, na portalu Truthout opozarja samostojni novinar William C. Anderson. Tragedije, ki so se zgodile v zadnjem času, so grozne in kaos se širi.

Jasno pa je, da je na vsakem koraku polno polresnic; ljudje, ki imajo moč, pa v neredu, ki so ga povzročile travme, iščejo priložnosti. Ljudje z zatiralnimi nameni v času zmede pogosto izkoristijo ponujene priložnosti. Po napadih v Parizu je zato potrebna previdnost, zavračati je treba uvajanje politik, ki so jih uporabile ZDA po napadih v New Yorku 11. septembra 2001, piše Anderson. Nasilni teroristični napadi so po njegovih besedah grožnja svobodnemu življenju posameznika, toda drakonski ukrepi, ki jim sledijo, so grožnja svoboščinam družbe kot celote, kajti kaj je življenje brez svobode.

Teroristične skupine ne izvirajo iz nič. Vzpostavitev in oborožitev Islamske države, ki je izvedla napade v Parizu, je neposredni rezultat vojne v Iraku in brezbrižne trgovine z orožjem iz Zahoda po Bližnjem vzhodu. Michael Flynn, eden glavnih generalov »vojne proti terorizmu« in nekdanji šef vojaške obveščevalne agencije, je avgusta v pogovoru za TV postajo Al Jazeera dejal, da so ZDA vedele, da bodo njene akcije privedle do tega, da bodo islamski skrajneži na vzhodu Sirije vzpostavili kalifat. Škoda je očitno narejena in zdaj se mora ves svet ukvarjati z njenimi posledicami.

Po napadih v Parizu spet opažamo, kako hitro politika začne prepričevati ljudi, da se je treba poistovetiti z državo, ker je to oblika solidarnosti z žrtvami nasilja. Toda vedno je treba imeti pred očmi, da so bili ranjeni ljudje, ne država, pa tudi da politika ljudi zdaj sili, naj žrtvujejo svoje svoboščine, opozarja William C. Anderson. Nazadnjaški patriotizem in pozabljivost ne bosta ljudem v Franciji, Siriji, Iraku, Nigeriji in drugih državah prinesla nič. Države imajo načrte. Če se jim takoj, ko so predstavljeni, ne upremo, izgubimo veliko več kot dragocena življenja, za katerimi žalujemo.