Pariški masaker: napadi brez maske

Wall Street Journal je objavil nove podrobnosti o nedavnem terorističnem napadu v Parizu. Doslej smo lahko že večkrat slišali in prebrali, da so si teroristi pomagali z različnimi vrstami enkripcije, posebnimi telefoni, komuniciranjem preko igralnih konzol in podobno. Toda sedaj zbrani podatki kažejo, da teroristi sploh niso pretirano skrivali svojih namer. Teroristične napade so nekateri med njimi javno napovedali, sobe so si rezervirali pod svojimi imeni, komunicirali pa so z navadnimi SMS sporočili. To seveda kaže, da so tajne službe v celoti zatajile. In še več – dokazuje, da ni nobene potrebe za množično vohunjenje za državljani. Če bi policije in tajne službe opravile svoje naloge, bi vse storilce lahko spremljale in prijele že brez postopkov, ki omogočajo množično in nezakonito vohunjenje za prebivalci Evrope.

WSJ tako na primer poroča, da je samo tri dni pred terorističnimi napadi Djazira Boulanger predala ključe hišice v nizu, na drugi strani katere je bil vrtec, osebi, ki je rezervirala hišico preko spletne strani Homelidays.com. Njegovo ime je bilo Brahim Abdeslam, osrednja oseba terorističnega napada. Dan zatem je Abdeslamov mlajši brat Salah rezerviral sobo v hotelu Appart’City v južnem delu Pariza, rezervacije pa je pod svojim imenom naredil na strani Bookings.com. Sobe so bile za drugo skupino samomorilskih napadalcev, tistih, ki so ubili največ obiskovalcev v koncertni dvorani Bataclan. Preiskovalci so sedaj prepričani, da sta oba arhitekta masakra izpolnjevala naloge Abdelhamid Abaaouda. Brahim se je pozneje v napadih razstrelil, Salah pa je še vedno na begu. Vendar pa vse kaže, da so se teroristi premikali brez posebnih težav. Komunicirali so z nezaščitenimi telefoni, sam Abaaoud pa je izkoristil slab evropski sistem zaščite in se prebil v Francijo.

Januarja leta 2015, ko se je Abaaoud pojavil v Atenah, je naredil celo vrsto telefonskih klicev, opravil pa je tudi intervju za časnik Islamske države Dabiq, v katerem je napovedal napade. V tem času je zbiral orožje in sredstva za napade, za katere je po nekaterih ocenah porabil le nekaj več kot 7000 evrov. Kljub temu ga policija ni spremljala. Salah Abdeslam je po naročilu Abaaouda potoval do Barija, od tam pa do grškega Patrasa, ker je imel potni list članice EU, pa je potoval brez težav. Abaaoud je tako našel še dva francoska državljana: Samya Amimourja, nekdanjega pariškega voznika avtobusa, ter Omarja Ismaila Mostefaia, majhnega kriminalca, ki so ga že od leta 2010 opazovali zaradi »radikalizacije«. Oba sta bila določena za napad v Bataclanu. Samo dva od napadalcev sta v Pariz prispela po bolj prikriti poti preko grškega Lesbosa, eden od njiju pa je imel lažen potni list na ime Ahmada Almohammada. Ta napadalca še nista identificirana. Nikomur se tudi ni zdelo nenavadno, ko sta brata Abdeslam prodala lokal Les Beguines, bar v Molenbeeku, ki je bil znan po pretepih in razpečevanju mamil. Denar sta uporabljala za napade. Oba brata sta bila neke vrste banka celotne skupine. Ker jih je bilo več kot devet, so si izposodili eno vozilo znamke Volkswagen in eno vozilo znamke Renault. To ni bilo težko, ker so imeli veljavna vozniška dovoljenja.

Policija je sedaj ugotovila, da je Abaaoud celo po napadih, ko je streljal v restavraciji in zbežal, čez čas prišel nazaj na mesto zločina, pomešan z množico ljudi, pri sebi pa je ves čas imel tudi svoj mobilni telefon. Uro po streljanju je prišel iz postaje metroja v 12-tem okrožju, se usmeril proti zvoku siren in si ogledoval območje masakra in zločinov. Več kot dve uri po napadih je mirno opazoval Pariz in okrvavljene žrtve napadov. Prav ničesar ni skrival, kljub temu pa je uspel izvesti napade. To je tudi največja skrita resnica o napadih v Parizu.

To dokazuje, da je imel še kako prav Glenn Greenwald, ki je nedavno ostro napadel Cio  in druge ameriške institucije, ki trdijo, da so napadi v Parizu posledica razkritij Edwarda Snowdna o množičnem prisluškovanju državljanom, ki so agencijam onemogočile večji nadzor nad ljudmi. Kot je za Democracy Now dejal Greenwald, »že od leta 2002 in 2003, ko so propagirali napad na Irak na povsem neresnični podlagi, nismo slišali tako odkrite in nesramne laži s strani varnostnih služb in vojaških oseb. Prav šokantno je, ko poslušate Johna Brennana, ko to govori. Dejanski dokaz o tem, kakšen lažnivec pa je to, da so celo v nedavnem uvodniku New York Timesa, kjer so večinoma zelo zadržani in usmerjeni v smeri koristi elite, označili to, kar počne CIA s poskusom uporabe pariških napadov za svoje namene, označili kot »nov poden« in »sramoto«. Prav tako je Glenn Greenwald zapisal, »da je John Brennan, direktor Cie in Obamin najbližji pomočnik za nacionalno varnost, javnosti tekom let lagal o številnih zadevah, in da je patološki in nepopravljivi lažnivec«. In čeprav so seveda tajne službe vedele, da teroristi poznajo enkripcijo in prikrite metode že leta, že iz časov pred kakršnimikoli razkritji o množičnem prisluškovanju, je prava resnica še hujša – ne le, da to množično prisluškovanje ni preprečilo nobenega napada, teroristi so zadnje napade izvedli celo povsem brez pretiranega prikrivanja. Zgodilo se je točno to, kar je napovedoval Snowden – da tajne službe zajemajo ogromne količine podatkov, vendar jih ne znajo povezati in analizirati. Kar je še en razlog proti takšnemu delovanju tajnih služb. Namesto vsesplošnega vohljanja bi policija lahko teroriste ustavila s svojimi agenti, prisluškovanjem in drugimi prikritimi metodami spremljanja sumljivih oseb.