Stiglitz: Solidarnosti ne potrebujejo le begunci

Politika varčevanja, neenakost in begunska kriza so tesno povezane, pravi ameriški Nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz. To svojo trditev je na Dunaju podkrepil s primerom iz Grčije. Tamkajšnja vlada je pred nekaj dnevi pod pritiskom tujih upnikov grške države sprejela nova pravila za deložacije. Do zdaj so bili takorekoč vsi Grki varni pred tem, da bi izgubili svoj dom, čeprav niso mogli odplačevati kredita zanj. Po novem prisilna izselitev ne grozi le tistim Grkom, katerih nepremičnina je vredna do 230 tisoč evrov in če kot družina na leto ne zaslužijo več kot 35 tisoč evrov.

Po novem na podlagi teh pravil na tisoče Grkom grozi, da bodo izgubili svoj dom. Odločitev, da bodo novo pravilo začeli izvajati prav zdaj, ko vsak mesec pride v državo na tisoče beguncev, je po Stiglitzevih besedah »recept« za ustvarjanje politične radikalizacije v Grčiji, poroča der Standard.

»Že v časih, ko se ljudem dobro godi, ni lahko od njih zahtevati solidarnost,« opozarja Stiglitz. Politično nevarno pa to postane, ko naraščata revščina in brezposelnost, ker so takšne razmere plodna tla za skrajno desničarske stranke. To ne velja le za Grčijo, temveč tudi za Nemčijo in Avstrijo. Tudi v teh državah ne gre samo za zahtevo po solidarnosti z begunci, saj ljudje, ki malo zaslužijo in imajo na trgu dela slabe karte, prav tako vse bolj potrebujejo pomoč tistih, ki jim gre dobro, in elit. Da bi napetosti v družbi zaradi socialnih razlik lahko zatrli že v kali, bi bilo treba dvigniti socialne podpore. Eden od virov, iz katerih država lahko dobi denar za tovrstne socialne programe, je povečanje davka na premoženje.

Po poročanju Kurierja je Stiglitz na Dunaju še opozoril, da so politiki tisti, ki povzročajo vse večje razlike med revnimi in bogatimi, to ni logika ekonomije. Ker je razlika med revnimi in bogatimi v večini članic organizacije OECD vse večja, svari pred vse večjo nevarnostjo za izbruh socialnih nemirov. Da bi to preprečila, mora politika na novo napisati pravila za gospodarstvo. Kot primer, kako jih ne bi smeli pisati, izpostavlja sporazum TTIP (Čezatlantsko partnerstvo o trgovini in investicijah), o katerem se pogajata EU in ZDA. Da so prostotrgovinski sporazumi, ki jih EU sklepa z ZDA in Kanado pot v hlapčevstvo, je v Mladini pisal Marcel Štefančič.

Joseph Stiglitz je vse od izbruha finančne in gospodarske krize pred sedmimi leti oster kritik politike varčevanja. Njegovega mnenja tudi poročila o prvih uspehih te politike v območju evra niso spremenila. Nemška vlada recimo pogosto hvali Španijo, ker tam gospodarstvo spet raste. Te hvale ameriškega Nobelovca spominjajo na nekoga, ki je opazoval človeka pri smrtnem padcu s stolpnice, ko je vse mimo, pa izjavi: »Hej, zdaj je vsaj prispel na tla«. Kajti 50 odstotkov mlajših od 25 let v Španiji še vedno nima zaposlitve, na zavodu za zaposlovanje je prijavljenih 23 odstotkov odraslih. Več deset tisoč ljudi je odšlo s trebuhom za kruhom v tujino. »Res je, ne govorimo več o padanju, govoriti o izboljšanju pa je tudi še veliko prezgodaj,« je Stiglitz dejal na Dunaju.

Nekaj dni prej je v švicarskem Luganu po poročanju Bloomberga opozoril, da je bila Evropa nazadnje rešena z izjavo predsednika Evropske centralne banke (ECB) Maria Draghija leta 2012, da bo ECB naredila vse za rešitev evra. To izjavo ameriški Nobelovec imenuje »prevara zaupanja«. Ko bo izbruhnila naslednja kriza, ki je zelo verjetna, se bo izkazalo, da za to izjavo ni nič.