Različni državni »magneti« za begunce

Do konca novembra letos je število prosilcev za azil v Nemčiji po podatkih nemškega notranjega ministrstva doseglo številko 965 tisoč beguncev, kar je veliko nad predvidevanji, ki so bila podana pred samo štirimi meseci. Samo v mesecu novembru so v Nemčiji zabeležili 206 tisoč novih prihodov beguncev in migrantov. Prav zato je številka resnično prispelih beguncev bistveno presegla število 600 tisoč oziroma 800 tisoč beguncev, kar je bila ocena, ki jo je nemški notranji minister Thomas de Maiziere podal sredi avgusta in ki je bila bistveno nižja od današnje številke. Večina beguncev, ki so prišli po balkanski poti je namreč odšla v Nemčijo, razlogi za to pa so različni, tako zaradi nemške politike »odprtih vrat«, ki jo je prav sredi poletja sprejela nemška kanclerka Angela Merkel, kot tudi v nepripravljenosti drugih evropskih držav, da sprejmejo večje število beguncev. Ker velika večina beguncev želi v Nemčijo, takšen rezultat seveda ni presenetljiv.

V zadnjih dveh tednih se je sicer prihod novih beguncev nekoliko umiril, tako da jih dnevno prihaja le še okoli 2000–3000 in ne več 8000–10.000, kot se je to dogajalo v zadnjih mesecih. Kot je dodal nemški notranji minister Thomas de Maiziere, »to še ni sprememba, vendar kaže na razvoj v pravi smeri«, begunce pa na poti proti Nemčiji ustavljajo tako vse slabše vreme kot tudi bolj restriktivna politika oblasti do sprejemanja beguncev v Makedoniji ter drugačno ravnanje Turčije, ki po sporazumu z EU v zameno za skoraj 3 milijarde evrov, vizumsko liberalizacijo in odpiranje 17. poglavja o članstvu v EU po novem že omejuje pretok beguncev proti Grčiji.

Kljub temu pa nemški notranji minister, poučen zaradi zgrešenih napovedi v preteklosti, ne želi več podajati ocen o prihodnjem številu beguncev, ki bi lahko še prišli v Nemčijo. Izrazil je tudi strah, da bi takšne ocene lahko delovale kot povabilo novim beguncem. Prve odločitve o prošnjah za azil naj bi bile sprejete v drugi četrtini naslednjega leta.

Medtem v Nemčiji potekajo razprave o morebitnih spremembah zakonodaje. Nekateri vidni nemški politiki opozarjajo, da je eden od razlogov za velik dotok beguncev tudi nemški zakon o azilu, ki naj bi ga bilo zato potrebno spremeniti. Še posebej kritičen je bil nemški evropski komisar Günther Oettinger. Dejal je, da se bo dolgoročno število zmanjšalo samo v primeru, če bo manj vzpodbud. »Da bi ustvarili nova pravila za sprejem azilantov, bi bilo potrebno spremeniti ustavo. Dokler to ne bo storjeno, obstaja samo ena alternativa, in sicer da se Turčiji in ostalim državam dajo milijoni,« Evropska Unija pa lahko sama »samo v omejenem obsegu pomaga pri financiranju pomoči za begunce«. Predlagal je tudi boljši nadzor meje, saj naj bi EU potrebovala na mejah »5000 uslužbencev in ne 500«.

V Nemčiji so bila nasprotja med vladajočimi politiki dobro vidna tudi na konferenci CSU, kjer je bavarski predsednik vlade Horst Seehofer ostro napadel nemško kanclerko zaradi njene politike do beguncev. Bavarska namreč zahteva zgornjo mejo števila beguncev, ki jih Nemčija še lahko sprejme. Tudi člani levosredinske SPD v vladajoči koaliciji že zahtevajo »prostor za predah«, če se bo dotok beguncev nadaljeval v enakem številu.

Prav tako ostaja še naprej nespremenjeno dejstvo, da zalivske države, na čelu s Savdsko Arabijo – ki spada med najbolj odgovorne za globok konflikt in vojno v Siriji –, še zmeraj niso sprejele nobene begunke ali otroka. To velja za vse članice zalivskega Sveta za sodelovanje, ki so ob tem najtesnejše zaveznice ZDA in hkrati sodelujejo tudi v savdski »koaliciji voljnih«, ki intervenira v Jemnu. Gre za Kuvajt, Oman, Katar, Bahrajn in Združene arabske emirate. Takšno ravnanje je še posebej problematično zato, ker so te iste države skupaj s Savdsko Arabijo oboroževale in še vedno oborožujejo številne, tudi zelo radikalne »upornike« znotraj Sirije, in s tem še dodatno poglabljajo državljansko vojno. Ob tem ima samo Savdska Arabija postavljenih okoli 100 tisoč praznih in s klimatskimi napravami opremljenih šotorov, kamor bi lahko namestila skoraj milijon beguncev, ki pa ostajajo prazni. Seveda pa tudi dejstvo, da je Savdska Arabija država, kjer veljajo drastične kazni za prekrške in kjer se pravkar pripravljajo na skupinsko sekanje glav več kot 50 zapornikom verjetno vpliva na to, da si tudi begunci bolj želijo v Nemčijo kot v sosednje zalivske države. Kajti tako kot nemški »magnet« liberalne azilne politike močno privlači begunce, tako jih zalivski državni »magneti« enako močno odbijajo.