Delati bo treba precej dalj od upokojitvene starosti

Mednarodna organizacija za delo ugotavlja, da 48 odstotkov ljudi v starosti, ko bi morali prejemati pokojnino, te ne prejema, mnogi pa dobijo prenizko pokojnino. Zaradi tega večina starejših, zlasti žensk, na svetu nima zagotovljene socialne varnosti. Pokojnina je sicer precej mlada socialna pridobitev, piše Joseph Chamie, nekdanji direktor oddelka za prebivalstvo pri OZN.

Leta 1889 je Otto von Bismarck uvedel prvi nacionalni pokojninski program za delavce. Kot upokojitveno starost je določil 70 let, kar je bilo veliko več od takratne pričakovane življenjske dobe Nemcev. Leta 1935 so ZDA uveljavile program socialne varnosti z upokojitveno starosto 65 let, kar je bilo tri leta več od takratne pričakovane življenjske dobe. Danes imajo tako rekoč vse države na svetu programe za zagotavljanje socialne varnosti prebivalcev v starosti vključno z ustrezno pokojnino. Upokojitvena starost se giblje med 50 in 70 let, večina držav ima določeno pri 60 do 65 letih, ženske se marsikje lahko upokojijo že, ko dopolnijo 55 let.

Upokojitveno starost med 50 in 55 let imajo večinoma države v razvoju z nizko pričakovano življenjsko dobo. V okrog 20 državah, zlasti v podsaharski Afriki, upokojitvena starost presega pričakovano življenjsko dobo. V državah z visoko smrtnostjo prebivalstva, kot so Angola, Čad in Nigerija, lahko vsak tretji 15-letnik pričakuje, da ne bo dopolnil 60 let, v Lesotu in Svaziju vsak drugi.

Najvišjo upokojitveno starost pri 65 letih ali več imajo bogate razvite države z visoko pričakovano življenjsko dobo. V mnogih razvitih državah je pričakovana življenjska doba več kot 10 let daljša od upokojitvene starosti. V državah, kot so Italija, Japonska in Švedska, lahko samo vsak dvajseti 15-letnik pričakuje, da ne bo dopolnil 60. leta starosti. V razvitih državah lahko moški, ki so stari 65 let, pričakujejo še 17 let življenja, ženske pa še 21 let.

Ženske večinoma živijo dalj kot moški, a kljub temu v nobeni državi zanje nimajo višje upokojitvene starosti kot za moške. V dveh tretjinah držav, kjer živi okrog polovica svetovnega prebivalstva, imajo za moške in ženske enako upokojitveno starost. Med temi državami so Avstralija, Kanada, Egipt, Francija, Nemčija, Indija, Indonezija, Japonska, Mehika in ZDA.

Četrtina držav, med katerimi so Argentina, Avstrija, Brazilija, Čile, Kitajska, Iran, Izrael, Pakistan, Poljska, Rusija in Savdska Arabija, ima za pet let nižjo upokojitveno starost za ženske. Preostale države, med katerimi so Bangladeš, Češka, Italija, Švica, Turčija in Velika Britanija, imajo za ženske za eno do štiri leta nižjo upokojitveno starost kot za moške.

Joseph Chamie vidi eno od razlag za to, da imajo ženske nižjo upokojitveno starost kot moški, v tem, da se pari lahko upokojijo istočasno, kajti ženske so običajno mlajše od svojih soprogov. Ob tem še dodaja, da nižja upokojitvena starost ni prednost, ko govorimo o koristih, kajti ženske zaradi porodniških dopustov in drugih družinskih obveznosti običajno naberejo manj delovnih let kot moški.

Države v zadnjih desetletjih večinoma niso imele problem z izplačili pokojnin, saj je bilo zaposlenih, ki so vplačevali prispevke, več kot upokojencev. Sredi 20. stoletja je bilo razmerje med populacijo 15 do 64 let, ki so bili zaposleni, in upokojenci (65 let in več) osem proti ena. Zdaj to razmerje znaša samo še štiri proti ena. Projekcije kažejo, da se bo v razvitih državah do leta 2050 znižalo na dva zaposlena in enega upokojenca.

Rdeče številke v pokojninskih blagajnah najbolj grozijo vladam z največjim deležem starejših, med katerimi so Grčija, Italija, Japonska in Španija. Več kot polovica vseh držav in večina razvitih držav je zaradi tega v zadnjih petih letih sprejela spremembe pokojninske zakonodaje, povišala upokojitveno starost, zmanjšala bonitete pri upokojevanju, povečala prispevne stopnje in uskladila upokojitveno starost s pričakovano življenjsko dobo.

V nekaterih članicah organizacije OECD je 67 let že nova upokojitvena starost. Nekatere države, kot so Češka, Danska, Irska, Italija in Velika Britanija, razmišljajo o dvigu na 70 let. Dvigi upokojitvene starosti same po sebi niso dovolj, piše Joseph Chamie. Da bi ohranili sedanje razmerje med zaposlenimi in starejšimi, bi jo morali dvigniti za več kot le za nekaj let, kar bi politično bilo tako rekoč nemogoče doseči.

Pomembna posledica zadnjih pokojninskih reform je prenos stroškov neposredno na starejše, toda večina starejših in tistih, ki bodo kmalu dosegli 65 let, nima dovolj finančnih virov in prihrankov, da bi si razliko za znižanje pokojnine lahko pokrili sami. Tudi v prihodnje obeti niso ugodni. Joseph Chamie pravi, da bodo morali moški in ženske, razen premožnih, delati precej dalj od upokojitvene starosti, da bodo v starosti imeli dovolj prihodka.