"Posledice razgrajevanja Evrope bi bile zelo nepredvidljive"

Evropa se ni še nikoli soočala s tako resnimi vprašanji kot danes. Tako meni nekdanji evropski komisar za okolje in sopredsedujoči mednarodnemu panelu za vire Janez Potočnik, ki je v pogovoru za STA med drugim ocenil nedavni pariški podnebni dogovor. Tega je označil za zgodovinskega, saj je "195 držav našlo skupni jezik", dodal pa je, da je resnična naloga šele pred nami, ker po njegovem konkretne zaveze v tem sporazumu pravzaprav težko najdemo. Predvsem upa, da se vsi zavedamo dejstva, da brezogljično gospodarstvo pomeni prehod v drugačno obliko gospodarstva in da je to ključen del procesa.

"Sodeloval sem na začetku konference s prispevkom, kako je upravljanje z viri povezano s podnebnimi spremembami. Sklep je preprost - če želite uspeti v boju proti podnebnim spremembam, ni dovolj, da se osredotočate samo na dekarbonizacijo, treba je tudi ločiti gospodarski razvoj od rabe virov ter vplivov na naše zdravje in okolje,"  je povedal Potočnik, po javnomnenjskih anketah še pred nekaj leti najbolj priljubljen slovenski politik. 

Izpostavil je, da Koebenhavn ni prinesel nobenega resnega dogovora in da je bil to ključni razlog, da si v Parizu preprosto niso mogli privoščiti, da bi se to ponovilo. Za Kjoto oa je dejal, da je bil tam dosežen zelo konkreten dogovor, ki pa "žal ni vključeval vseh držav". Po mnenju Potočnika je največja prednost pariškega dogovora ta, da vključuje vse države in "konkretno zavezo o petletnem preverjanju dejanskih dosežkov".

"Na vseh okoljskih konferencah je pozornost usmerjena v to, kako najti skupni imenovalec za velike razlike v svetu, kako opredeliti razmerje med razvitimi, razvijajočimi se in nerazvitimi državami. Od leta 1992 do danes se je marsikaj spremenilo. Odgovornost se je z razvitih držav razširila na hitro rastoče. Naloga razvitega sveta je, da z lastnim zgledom pokaže, da je pripravljen na spremembe in na tej zahtevni nalogi prehoda pomagati tudi manj razvitim in hitro razvijajočim se državam. Za razvijajoče se je namreč ključno, da ne ponovijo zgrešene razvojne poti razvitih. Tudi če bi si to želeli, je pravzaprav ni mogoče ponoviti, ker je to fizično neizvedljivo. Model, ki je bil razvit na nekaj sto milijonih ljudi, ni trajnosten in je neponovljiv na današnjih 7,3 ali 9,6 milijarde, kolikor nas bo leta 2050," je v intervjuju za STA opozoril Potočnik in komentiral vlogo dveh največjih onesnaževalk (ZDA in Kitajska).  

Po njegovem je v ZDA  z administracijo Baracka Obame prišlo večje zavedanje o podnebnih spremembah, vseeno pa opozarja, da je "zaradi moči različnih gospodarskih lobijev njegov manevrski prostor omejen". Glede Kitajske je spomnil, da je morala nedavno uvesti izredne razmere zaradi onesnaženosti zraka, in ocenil, da je eden od ključnih motorjev sprememb v prihodnosti: "Onesnaženje v nekaterih delih Kitajske, ne samo zraka, temveč tudi zemlje in vode, je namreč postalo tako resen problem, ki ogroža zdravje ljudi, da bi njegovo nereševanje lahko ogrozilo politično elito."

Janez Potočnik je izpostavil tudi vprašanje podnebnih migrantov, ki se mu zdi zelo resno. "Že v sedanji begunski krizi v Evropi pomembno vlogo igrajo nevzdržne socialne razmere in revščina na območjih, od koder begunci prihajajo, pa tudi večletna sušna obdobja v Siriji so poglobila eksistenčne probleme ljudi. Območja, od koder bi lahko prihajali podnebni begunci, so v prvi vrsti območja, ki so že danes sušna, in območja, ki bodo v prihodnosti prizadeta zaradi dvigovanja gladine morske vode, ki je posledica taljenja ledenih gmot. V drugem primeru gre tako za razvite kot nerazvite države, zlasti za gosto poseljena obalna mesta. Za območja revščine pa je že danes značilna suša, kar tudi že vpliva na migracijske tokove," je opozoril.

Pokomentiral je tudi afero Volkswagen in spomnil, da je na to, da je nekaj hudo narobe, opozorila že prva raziskava o problemu razhajanja med odzivanjem avtomobilov z dizelskimi motorji v realnosti in na testih, ki dajo zeleno luč za uporabo avtomobilov: "Testiranje in dodeljevanje dovoljenj ne poteka na evropski ravni. Proizvajalci lahko izbirajo članico, kjer bodo testiranja opravili in pridobili dovoljenje za uporabo avtomobila. Žal dvoličnost ravnanja članic pri implementaciji različnih politik ni ravno redek pojav. To ni bil samo problem Volkswagna, temveč problem dizelskega motorja kot takega in večjega števila proizvajalcev. O problemu Volkswagna, ko je dejansko šlo za zavestno goljufijo, sem bil seznanjen kot vi vsi, iz medijskih poročil. Težko si je bilo predstavljati, da bi šel kdo tako daleč."

Potočnik se je vprašal, ali gre zgolj za škodo Volkswagnu ali celotni nemški avtomobilski industriji, ali pa kar celotni industriji, celo evropski. To se je namreč zgodilo pri proizvajalcu, ki je imel veliko raven verodostojnosti, in ta je za potrošnike pomembna.

Za konec pa je govoril o krizi, ki je udarila Evropo. Ta se po njegovem še nikoli ni soočala s tako resnimi vprašanji kot danes: "Srčno upam, da ne bomo izgubili zavedanja, zakaj smo jo oblikovali, kaj bi pot nazaj lahko pomenila in kakšne bi bile lahko posledice morebitnega razgrajevanja unije. Tega si nihče ne želi in upam, da si tega tudi ne bomo privoščili. Posledice bi bile milo rečeno zelo nepredvidljive."