Igor Mekina

 |  Politika

Kako so ameriški mediji hvalili Hitlerja

V medijih se pogosto pojavljajo vzporednice med dogajanjem v današnjem času in tridesetih letih prejšnjega stoletja. Dolžniška in ekonomska kriza, napetosti med velikimi silami, begunci, nacionalizem, rasizem in ekstremistična gibanja, zapiranje držav v svoje meje, nezakonite intervencije – vse to, in še kaj je seveda dobra podlaga za številne vzporednice. Ameriški Daily Beast nas s svojim člankom o tem, kako je svobodni ameriški tisk v tridesetih letih prejšnjega stoletja hvalil Adolfa Hitlerja znova posredno opozarja na možnost, da se nekaj podobnega dogaja tudi danes, v času, ko številni mediji na podoben način hvalijo odločne ukrepe različnih novih vodij današnjega sveta.

“Sočustvovali so s firerjem, ki je ustvarjal delovna mesta in je imel oči ‘modre kakor ostrožnik’. Zakaj je toliko novinarjev dolga leta zavračalo dokaze o njegovih zločinih? ‘Vlak je prispel točno, piše v poročilu Christian Science Monitorja iz Nemčije, ki je svoje bralce obveščal o stanju v Nemčiji kmalu po Hitlerjevem vzponu na oblast leta 1933. V novi Nemčiji je bil ‘promet dobro upravljan’ in policisti v ‘lepih modrih uniformah’ so, kot je opazil poročevalec, vzdrževali red. ‘Doslej sem naletel samo na mir, red in civiliziranost’ in v državi ni bilo ‘niti najmanjšega znaka česarkoli nenavadnega,’ je pisal poročevalec. Za vse ‘vznemirljive zgodbe’ o tem, kako naj bi bili Židje trpinčeni je zapisal, da naj bi se nanašale ‘samo na majhno število’, ker ‘večine niso zlorabljali.’ V celoti gledano je po oceni Christian Science Monitorja, časnika s častitljivo tradicijo, ki izhaja še danes (samo na spletu), je zapisal, da je Hitlerjev režim “temačni deželi ponudil jasen žarek upanja.’” V Daily Beastu so se zato vprašali, “kako je bilo mogoče, da so ameriški časniki Hitlerjev režim prikazovali pozitivno, še posebej v njegovih prvih mesecih”, “kako so lahko objavljali tople, človeške zgodbe o brutalnem diktatorju”, zakaj so “opravičevali ali racionalizirali nacističen antisemitizem”, in da bi ta vprašanja “morala preganjati zavest ameriškega novinarstva vse do danes.”

Eden od razlogov za takšno poročanje je bilo tudi nepoznavanje Hitlerjeve stranke, ki je v samo dveh letih iz stranke, ki je dosegala okoli 18 odstotkov glasov, postala največja stranka v Nemčiji. Zato so uredniki predvidevali, da bo tudi Hitler enako kot drugi politiki pokazal več “umirjenosti”, ko bo stranka pričela voditi vlado. Uvodnik v Philadelphia Evening Bulletin je tako na primer 30. januarja leta 1933 ocenjeval, da se že opažajo “znaki umirjenosti” v nastopih Hitlerja, uredniki časnika The Cleveland Press pa so naslednjega dne zapisali, da je “imenovanje Hitlerja kot nemškega kanclerja vendarle ne bo tako velika nevarnost za svetovni mir, kot se je zdelo na prvi pogled.” Tudi Frederick Birchall, vodja dopisništva New York Timesa v Berlinu je opazil “novo umirjenost” v politični atmosferi Nemčije po prihodu Hitlerja na oblast.

Pa vendar so kmalu po Hitlerjevem prihodu na oblast vsi Židje izgubili vladne službe in bili izgnani iz cele vrste poklicev – od zobozdravnikov do filmskih delavcev. V državi je prihajalo do občasnih protižidovskih izbruhov, o katerih ameriški tisk skorajda ni poročal. Svetla izjema je The Chicago Tribune, ki je zapisal, da so Žide napadali “črnosrajčniki, ki jih v spalnih srajcah vlečejo iz njihovih domov ter jih pošiljajo v zapore in na delo v koncentracijska taborišča”. The Evening Post je na podobno odkrit način zapisal, da je bilo “ubitih nedoločljivo število Židov”, da je bilo “na stotine Židov pretepenih ali mučenih”, da so “tisoči zbežali” ali pa so jim bila “odvzeta sredstva za preživljanje”, in da “vseh 600 tisoč nemških Židov živi pod terorjem.”

V nasprotju s tem pa je New York Times poročal, da se je “nemško nasilje umirilo” in predvideval, da bosta kmalu prevladala “blaginja in sreča”. Celo stran dolg članek v Herald Tribunu pa je 25. Marca leta 1933 poročal, da je bil položaj nemških Židov nekoliko “nesrečen”, da pa so številne zgodbe o zločinih zoper Žide “pretirane in velikokrat neosnovane.” Nemški uradniki so modro odgovarjali na obtožbe in trdili, da so enake kot belgijska propaganda iz časov prve svetovne vojne, ko so mediji pisali o krvoločnih Nemcih, ki iztikajo oči, otrokom trgajo ude in podobno, kar se je izkazalo za lažno. Vendar so številni ameriški novinarji pogosto tudi sami pisali o tem, da so domnevni zločini nacistov nad Židi ne zgolj posledica napadov nacistov, pač pa napačnega obnašanja samih Židov.

Dopisnik Herald Tribuna iz Berlina John Elliott je na primer trdil, da nacisti Žide “ne napadajo zaradi njihove rase” pač pa zato, “ker so nasprotniki Hitlerjevega režima.” Po njegovi oceni so nacisti celo Alberta Einsteina sovražili “bolj zato, ker je bil pacifist, kot pa zaradi njegove židovske krvi.” Uvodnik v Christian Science Monitorju je na podoben način pojasnjeval, da je “Žide v težave” pripeljalo “njihovo lastno trgovsko klanovstvo.” Vodilen časnikThe Christian Century je 26. aprila 1933 zapisal: “Lahko se vprašamo, ali Hitlerjeva stališča niso do določene mere rezultat dejstva, da je veliko preveč Židov, vsaj v Nemčiji, preveč radikalnih, da je med njimi preveč komunistov. Ali nosijo kakršnokoli odgovornost za situacijo? Mora obstajati nek razlog izven njihove rase ali porekla – toda kakšen je ta razlog?” Znani novinarji so Hitlerja opisovali v pastelnih barvah.

Frederick Birchall je Hitlertja opisal kot “vegetarijanca, ki ne pije in ne kadi”, ki “si je naložil najtežje delo, ki si ga lahko naloži človek.” Njegove oči so bile “modre kakor ostrožnik v vazi za njim, skrivnostno otroške in blage”, njegov glas pa “tih kakor črna kravata in njegova dvodelna črna obleka”, ob tem pa je imel Hitler “občutljivo roko umetnika.” Novinarka Anne O’Hare McCormick je v ekskluzivnem pogovoru s Hitlerjem zapisala, da si “Hitler želi dela za vse Nemce”, firerja pa je blago spraševala, “katerega voditelja najbolj občuduje, Cezarja, Napoleona ali Friderika Velikega?”

Na podobno zgrešene poglede na Hitlerjev režim, ki so bili splošno sprejeti, je že pred leti opozorila tudi razstava v Nemčiji, kjer so si obiskovalci lahko ogledali različne predmete, ki so bili v široki uporabi v nacistični Nemčiji. Med te spadajo otroške igračke, kipci Hitlerja z dvignjeno roko v nacistični pozdrav, različni plakati, podstavki za pivo z nacističnimi simboli, kipci, svetilke in nagrobni spomeniki s svastikami, igralni kompleti kart z nacističnimi voditelji in podobno. Različni uporabni predmeti iz tedanjega časa so bolje kot tisoče besed opisali čas, v katerem je Hitler uspel. Obiskovalci so si lahko na primer ogledali, kako so se otroci v nacistični Nemčiji igrali z igro “Zračni napad”, ki naj bi bila “zabavna igra za mlade in starejše”. Profesor Hans-Ulrich Thamer, vodilni kurator razstave, je tedaj pojasnil, da je razstava potrebna zato, ker si vsaka generacija “postavlja vprašanja”, toda ker je “demon umrl pred tolikimi leti, ostajajo različne kontradiktorne impresije in pojasnila.” Zgrešeno poročanje novinarjev in zgrešene predstave javnosti nas zato opozarjajo, da so lahko tudi danes nekatere večinsko sprejete dogme o upravičenosti “vojne proti terorizmu”, o političnih voditeljih današnjega “svobodnega sveta” sveta ali ksenofobnega odnosa do beguncev – enako zgrešene, kot so bile tiste ob prihodu Hitlerja na oblast.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.