Sesul se jim je svet, a je zdaj kljub temu spet vse po starem

Publicist Joris Luyendijk se je dve leti od leta 2011 do 2013, ko je raziskoval kulturo bankirjev po finančni krizi, pogovarjal z okrog 200 zaposlenimi v finančnih družbah v največjem evropskem finančnem središču London City. Tako je od njih izvedel, kako blizu katastrofi je bil svet leta 2008, ko je propadla ameriška velebanka Lehman Brothers, in kako hitro so bankirji na to pozabili. Svojo zgodbo je opisal v Guardianu.

»Mislil sem si: tak je občutek, ko grozi vojna. Spomnim se, da sem gledal skozi okno in videl avtobuse, ki so vozili mimo. Ljudje so preživljali običajni delovni dan – ali so tako mislili. Ugotovil sem, nimam pojma. Iz pisarne sem poklical očeta in mu povedal, naj vse prihranke prenese v bolj varno banko. Ko sem tisti dan šel domov, sem bil res prestrašen,« je paniko, ki jo je 15. septembra 2008 med bankirji sprožila novica o propadu 158 let stare velebanke Lehman Brothers opisal eden od investicijskih bankirjev.

Prestrašen je bil tudi dolgoletni uslužbenec ene od majhnih bonitetnih agencij, ki je ves čas v službi v finančnem središču Londona. Po njegovih besedah je bil svet takrat blizu zloma. Uslužbenci finančnih institucij so negibno sedeli pred svojimi računalniki in niso bili zmožni ukrepati tudi ob enostavnih priložnostih za zaslužek. Nekateri so celo poklicali družinske člane in jim svetovali, naj takoj gredo do bančnih avtomatov in dvignejo toliko denarja, kot je mogoče, naj gredo v trgovine in nakupijo zaloge hrane, naj kupijo zlato, naj pripravijo vse za evakuacijo otrok iz države.

Joris Luyendijk je v glasovih sogovornikov iz Cityja, ko so mu razlagali, kaj se je dogajalo na tisti usodni dan, občutil sram, kot da bi se počutili ponižane, ko so se spominjali, kako ranljivi so. Celo nekateri najbolj mačistični borzniki niso mogli skriti, da jim je nerodno. »To je bilo grozljivo, ne filmsko grozljivo, ampak res grozljivo,« je razlagal eden izmed njih s srhljivim glasom.

Niso bili vsi tako panični, a tisti, ki so bili, so se bali učinka domin, saj bi propad velebanke Lehman Brothers lahko ustavil finančni sistem, ga zablokiral in sesul. Za navadne državljane to ne bi pomenilo le, da ne bi več mogli dvigovati svojega denarja iz bank, ustavilo bi se tudi kreditiranje. Kot je upravljavec skladov George Cooper napisal v svoji knjigi The Origin of Financial Crises (Izvor finančnih kriz): »Zelo malo je manjkalo, da bi ta finančna kriza povzročila sistemski propad globalnega finančnega sistema. Če bi se to zgodilo, bi se v zelo kratkem času končala tudi svetovna trgovina«. To bi se zgodilo v gospodarskem sistemu, ki deluje po načelu »ravno ob pravem času«, zaradi česar imajo trgovine zelo majhne zaloge. Težko si je predstavljati, kakšne bi bile posledice, če bi bila v velikih mestih samo nekaj dni motena preskrba s hrano.

Na stotine milijonov ljudi bi ugotovilo, da nimajo več dostopa do svojih bančnih računov, da se je ustavila dobava trgovinam, lekarnam in bencinskim servisom. Na televizijskih ekranih pa je bilo takrat mogoče videti posnetke, kako uslužbenci propadle Lehman Brothers v kratonskih škatlah nosijo iz stavbe stvari, ki so jih imeli v pisarni, kot da bi šlo zgolj za to, da je nekaj sto preveč plačanih uslužbencev izgubilo službo. V resnici bi lahko bili ti bankirji s kartonskimi škatlami začetek propada družbe.

Čeprav propada, ki so se ga bali nekateri bankirji ni bilo, posledice finančne krize še danes čutijo v skoraj vseh sektorjih. Kljub temu je po sedmih letih v delovanju finančnega sistema težko najti kakšne spremembe. In če se nič ni spremenilo, se vse lahko še enkrat ponovi, opozarja Joris Luyendijk.

Ljudje, razen tisti, ki se spoznajo na finance, razlogov za finančno krizo ne razumejo in to je eden od razlogov, zakaj najbolj jasna in nujna lekcija ni bila naučena oziroma je bila pokopana. Ta je, da je finančni sistem sam postal nevarna napaka. Po propadu velebanke Lehman Brothers leta 2008 je obveljalo prepričanje, da je finančno krizo povzročil pohlep ali karakterne napake bankirjev, kot so psihopatija, odvisnost od stav ali zloraba kokaina. Od tod je bil le majhen korak do prepričanja, da je finančni sistem mogoče urediti zgolj z odstranitvijo »tepcev«, kakor se je izrazil nekdanji predsednik uprave banke Barclays Bob Diamond. Njegov naslednik Antony Jenkins je prav tako obljubil, da se bo osredotočil na spremembo kulture.

Tako so se iste banke, ki so povzročile krizo, navdušile za spremembo kulture in zgolj to naj bi utišalo naše sume. Če se je v pogovorih, ki jih je Luyendijk opravil z bankirji, kaj ponavljalo, je to bilo mnenje, da so bolj potrebne strukturne spremembe, kar pomeni, da ne potrebujemo toliko drugačnih bankirjev, kot potrebujemo drugačen sistem.

Eden od veteranov med uslužbenci Cityja je pripovedoval, da ga odziv finančnega sektorja na krizo spominja na odziv motorista potem, ko se je za las izognil nesreči. Takoj potem mu poskoči adrenalin, ko pa se zave, kaj bi se mu lahko zgodilo, sledi šok. Bolj kot se ta dogodek oddaljuje, bolj si začne dopovedovati, da ni bilo tako hudo. Spomin o paniki bledi, čez nekaj časa se človek začne celo napačno spominjati, kaj se je dejansko zgodilo. Omenjeni veteran je prijazen možakar, je tiste sorte človek, ki pošlje sporočilo, da bo pet minut zamudil na sestanek. Toda, ko je govoril, kako se po krizi ni nič spremenilo, je postal res jezen. »Če bi na vrhuncu krize ljudem povedali, da čez nekaj let ne bo bistvenih sprememb, vam nihče ne bi verjel. Takšna sta bila panika in strah,« je dejal. Naredili smo pot od prepričanja, da smo skoraj umrli, do prepričanja preživeli smo.

Problem sedanje organizacije bank ni v tem, da tvegajo, to je namreč njihov posel. Problem je, da tisti, ki sprejmejo tveganje, ne plačajo računa, če jim spodleti. Veterani v finančnem sektorju so Jorisu Luyendijku pripovedovali, da so včasih skoraj vsak petek v pisarni proslavljali, ker je nekdo dopolnil 20 let ali več službe v podjetju. Zdaj tega ni več, ker živimo v časih hitrega sprejemanja in odpuščanja ljudi, zato zaposleni svojemu podjetju niso več lojalni. Mnogi sogovorniki so omenili, da so jih sodelavci poklicali, naj jim iz pisarne prinesejo torbo in plašč, ker so bili pravkar odpuščeni in s svojo kartico ne morejo več v pisarno. V slangu Cityja takšna odpuščanja imenujejo »usmrtitve«. Prestižne banke, kot sta Goldman Sachs in JP Morgan, vsako leto rutinsko odpustijo najmanj produktivne zaposlene. Temu pravijo: »Ko pride čas odstrela…« ali »Ja, mi izločamo«.

Skušnjave za špekulacije so tako velike, saj zaposleni vedo, če ne bodo tvegali oni, bo to naredil kdo od kolegov v pisarni. Najhuje pa je, je dejal eden regulatorjev finančnega sektorja, da vodstvo banke pogosto ne ve, kaj se dogaja, kajti današnje banke so prevelike in prezapletene. Dejanska grožnja za regulatorje zato ni, da bi vodstvo banke pred njimi kaj namerno skrivalo, ampak to, da vodilni dejansko ne vedo, kakšna so tveganja. Zaposleni namreč ne delajo več v korist banke, ampak tisto, za kar menijo, da bo koristilo njihovi karieri. Kar je na dolgi rok dobro za banko ali državo, ni tisto, kar koristi zaposlenim v kratkem času za vzpon na karierni lestvici ali za povečanje nagrade.

Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je v letu 2013 dejal, da evropski politiki zelo dobro vedo, kaj bi bilo treba narediti za to, da bi rešili gospodarstvo. Samo tega ne vedo, kako si lahko po tem, ko to narediš, vnovič izvoljen. Ob tem je treba še dodati, da politiki delujejo na nacionalni ravni, finančni sektor pa je globaliziran. Banke tako lahko ščuvajo posamezne države ali skupine držav drugo proti drugi z grožnjami, da bodo odšle drugam, če bo sprejet določen zakon, s katerim se ne strinjajo. To pa odpira najtežje vprašanje, ki je, kako globalni finančni sektor spraviti nazaj pod nadzor, če ni globalne politične avtoritete, ki bi se tega lahko lotila.