Najbolje je, da se razpravam o vrednotah odpovemo

V zadnjem času je bilo veliko govora o vrednotah. Kaj so evropske vrednote, kako jih posredovati, kako z njimi seznaniti prosilce za azil in begunce, so ob begunski krizi in v času božiča vprašanja, ki jih pogosto slišimo. Ne manjka niti odgovorov na ta vprašanja. Avstrijska vlada recimo od novega leta prišlekom deli stripu podobno brošuro v več jezikih. Njen namen je seznanjanje z vrednotami, ki veljajo v Avstriji.

Lepo, da nam vrednote toliko pomenijo, a ob tem smo že pri zanimivi točki. Po čem se dejansko določa vrednost vrednot. Radi pozabljamo, da je bil izraz vrednota šele v 19. stoletju prenesen iz ekonomije v moralno filozofijo, v kolumni v Neue Züricher Zeitung piše avstrijski profesor za metode posredovanja filozofije in etike Konrad Paul Liessmann.

V času Thomasa Hobbesa je še zelo lakonsko in realistično veljalo: »Veljava ali vrednost človeka je kot pri vseh drugih stvareh njegova cena«. Ta cena je odvisna od tega, koliko bi bili pripravljeni plačati za sposobnosti človeka. Zato ta cena ni absolutna, ampak je kot vsaka vrednost, odvisna od potreb in osebne presoje. To zveni grobo, zadene pa bistvo, pravi Liessmann.

Privlačnost vrednot za moralo je ravno v tem, da imajo to subjektivno razsežnost: opisujejo prednosti in naklonjenosti, ki se lahko kadar koli spremenijo. Friedrich Nietzsche je bil tisti, ki je zaslužen za to, da je izraz vrednota postal pomemben, ker je delal na prevrednotenju vseh vrednot. V nasprotju z ukazi in pravili, v nasprotju z dovoljenim in prepovedanim, predvsem v nasprotju s pravnim redom in zakoni, so vrednote vedno na voljo, ravnajo se po ponudbi in povpraševanju, njihov tečaj raste in pada, doživljajo hitre konjunkture in depresije, so v veliki meri odvisne od razpoloženja in kolektivnega razburjenja.

Neprijetno resnico te teze občutimo vsak dan, ko poslušamo izjave, da je prosilcem za azil treba pomagati zaradi ukrepanja proti staranju prebivalstva ali zaradi politik za področje trga dela. Tako bi se lahko vprašali, ali ljudje izgubijo pravico do pomoči, če omenjenih dveh razlogov ni. Prav zato je zelo smiselno ločevati med begunci, ki potrebujejo politično zaščito in ekonomskimi migranti. Kdor je preganjan, ima po veljavnem pravu kot oseba, ne glede na to, kakšne sposobnosti ima, pravico do pomoči. Za tistega, ki se želi iz ekonomskih razlogov preseliti v določeno državo, pa je dovoljeno preveriti tudi, kakšne sposobnosti ima.

Moti se, kdor se sklicuje na moralne vrednote in s tem misli na nepremakljive temelje evropskega družbenega reda. Nič ne niha bolj kot vrednote. Izraz skupnost vrednot zato izžareva grozilno auro, saj nikoli ne vemo, pri čem smo. Konrad Paul Liessmann zato predlaga, naj se preprosto odpovemo razpravam o vrednotah. Dovolj je, da ljudi, ki želijo priti v Evropo, seznanimo s pravnim redom evropskih družb, pa tudi pravicami in dolžnostmi, ki izhajajo iz njega.