Težave Kitajske so težave sveta

Komaj teden dni v januarju je bilo dovolj, da se je gospodarska slika sveta precej pokvarila. Predvsem zaradi padca na kitajskih borzah. Za večino prebivalstva, ki v rokah nima veliko delnic kitajskih podjetij, to sicer ne pomeni veliko, kljub temu pa bi kitajska kriza lahko imela posledice tudi za države članice EU in Evropo. S to težavo se Kitajska sicer sooča že od letošnjega poletja, ko so delnice njenih podjetij na borzi izgubile več kot tretjino vrednosti. Nekatere posledice so že vidne, na primer dvig vrednosti funta, dolarja in nekaterih drugih valut v primerjavi z evrom, zgolj zato, ker na primer Velika Britanija na kitajski trg izvaža okoli 5 odstotkov, gospodarstva EU pa okoli 15 odstotkov svojega blaga in storitev.

Prav zato skrbi tudi podatek, da je kitajska borza uspela brez intervencije nadzornikov delovati samo en dan od treh delovnih dni po novem letu. V četrtek je trajalo samo 15 minut, preden je bilo trgovanje na borzi zaradi hitrega 7-odstotnega padca delnic znova ustavljeno. To je povzročilo resen padec tudi na drugih borzah, tako da je industrijski indeks Dow Jones izgubil 5 odstotkov vrednosti. Vse skupaj je še bolj neprijetno zato, ker je Kitajska največji svetovni trgovski partner številnih držav, njeni višji sloji pa so postali pomembni kupci na tujih trgih. Njena industrija je povezana z državami v razvoju, kjer padec na borzah povzroča padec vrednosti surovin. Kamran Dadkhah, profesor na univerzi Northwestern, zato opozarja, da so težave Kitajske »sedaj težave vseh – ker gre za medsebojno povezan, globaliziran svet«.

Vse skupaj pa naj bi bilo bolj povezano z negotovostjo. Prav zaradi nje je majhen popravek tečaja kitajskega jena med investitorji sprožil množično razprodajo delnic kitajskih podjetij. Upadanje proizvodnje v kitajskih podjetjih pa je bilo krivo za prvi letošnji padec na borzi, ko so bili objavljeni podatki o tem dejstvu. Večina držav dovoljuje prosto trgovanje z njihovo valuto, tako da se cena valute oblikuje kot za neko drugo blago in je odvisna od tega, kaj se da kupiti za to valuto. Kitajska pa s tečajem juana pogosto manipulira. Kitajska je tečaj juana dolga leta vzdrževala na nizki ravni, s tem pa je dosegla, da so bili kitajski izdelki poceni, povpraševanje po njih pa veliko. Prav zato vse države občutijo tudi posledice devalvacije juana, kajti z njimi uvoz s Kitajske postane bolj poceni, njihov izvoz (npr. evropski na Kitajsko) pa dražji in s tem manj konkurenčen. Kitajska je v zadnjih dnevih naredila prav to, ko je zmanjšala vrednost juana do dolarja za 0,5 odstotka. Če bi se to ponovilo, bi lahko tudi druge države pričele z zmanjševanjem vrednosti svojih valut, kar bi privedlo do »valutne vojne«. Vse to pa se dogaja v trenutku, ko svetovno gospodarstvo upočasnjuje svojo rast in vsi vodilni analitiki napovedujejo novo globalno recesijo.

Vendar pa nekateri analitiki, kot na primer Hugh Stephens iz Azijsko-pacifičnega centra v Kanadi in Yves Tiberghien, direktor Univerze British Columbia svojega položaja ne ocenjujejo preveč dramatično. »Padec na borzah na Kitajskem je sprožil razumljivo zaskrbljenost. Drugo največje gospodarstvo na svetu se sooča z nestabilnostjo na trgih: ali naj bomo zaskrbljeni? Da. Je čas za paniko? Ne, čeprav obstaja nevarnost, da se bo panično ravnanje razširilo na trge izven Kitajske,« pišeta avtorja. Oba opozarjata, da ima borza na Kitajskem drugačno vlogo kot v evropskih državah in ZDA in je bolj podobna »poslovni igralnici«, ki ima dovoljenje države, kot pa pravi borzi. Prav tako držijo vse kritike na račun nekaterih resnih težav, ki so vgrajene v temelje kitajskega gospodarskega sistema. Vendar avtorja opozarjata, da je ameriški pravnik Gordon že leta 2001 v svoji knjigi »Prihajajoči kolaps Kitajske« napovedal, da se bo kitajsko gospodarstvo zrušilo v 10 letih, kljub temu pa se to še vedno ni zgodilo. »Chang je kritiziral neuspešna državna podjetja, insolventne banke, korupcijo, uničevanje okolja in upad tujih investicij. Knjiga je bila prvič objavljena leta 2001 in dopolnjena leta 2012, ko je g. Chang odločno dejal, da se njegove napovedi o propadu kitajskega gospodarstva sicer niso uresničile, da pa je to samo vprašanje časa. In še zmeraj čakamo, kljub temu, da nekateri problemi, ki so bili odkriti že pred 15 leti, še vedno obstajajo,« opozarjata avtorja.

»Ali ima Kitajska sposobnost, vire in dovolj stabilnosti, da se prebije skozi te težke čase? Najboljši in najverjetnejši odgovor je – da. Kitajsko gospodarstvo je bilo precej dobro pri obvladovanju težav. Čeprav gospodarstvo še zmeraj potrebuje več odprtosti za sprejem reform, ki bi Kitajski omogočile, da podvoji svoj bruto družbeni proizvod in dohodke s pomočjo povečanja domače porabe do leta 2020, inovacij in premika proti gospodarstvu, ki temeljim na uslugah, pa ima birokracija na Kitajskem še zmeraj precej neposrednih orodij za upravljanje gospodarstva. In ta orodja bodo uporabljena za stabilizacijo razmer, čeprav je slaba izvedba pri teh ukrepih, kot se je to zgodilo v primeru ukrepov na borzi, še zmeraj prisotno tveganje. Lahko pa pričakujemo, da bo Kitajska nadaljevala z rastjo, čeprav bolj umirjeno,« opozarjata avtorja.