Neenakost ne more biti gonilo rasti

Vsako leto ob tem času se v švicarskem mondenem kraju Davos sreča svetovna politična in gospodarska elita. Ena glavnih tem, o katerih se ta elita pogovarja, je zdaj neenakost. Toda ti pogovori so ceneni, kajti bolj kot elita premleva razlike med bogatimi in revnimi v sodobnem svetu, več bogastva se kopiči v žepih manjšega števila izbrancev, na spletni strani Inequality piše Sam Pizzigati.

Organizacija Oxfam v svojem novem poročilu, ki ga je objavila ob začetku letošnjega svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, ugotavlja, da je 388 najbogatejših ljudi na svetu leta 2010 imelo v lasti toliko bogastva kot polovica revežev med svetovnimi prebivalci. Lani je imelo toliko bogastva v rokah samo še 62 najbogatejših. Polovica revežev je 3,6 milijarde ljudi.

Od leta 2010 je 3,6 milijarde revnih izgubila za 1000 milijard dolarjev ali 41 odstotkov premoženja. Istočasno je 62 najpremožnejših, ki jih je mogoče spraviti v en avtobus, svoje premoženje povečalo za 542 milijard dolarjev, kar pomeni, da so si svoje osebno bogastvo povečali za 44 odstotkov.

Udeleženci foruma v Davosu bi po besedah Sama Pizzigatija lahko v nekaj minutah ustavili naraščanje neenakosti. Bogastvo se ne kopiči v rokah peščice revežev zato, ker so ti »inovativni«, ampak zato, ker vedo, kaj je treba narediti, da ne plačajo tako rekoč nič davka. Pri organizaciji Oxfam ugotavljajo, da imajo bogataši v davčnih oazah za 7600 milijard dolarjev premoženja. Med ljudmi, ki imajo premoženje v teh oazah, je velik del tistih, ki so se zbrali v Davosu.

V Oxfamu so analizirali davčne mahinacije 200 največjih korporacij, med katerimi jih je kar precej »strateških partnerjev« foruma v Davosu. Devet od desetih analiziranih korporacij ima svoje premoženje vsaj v eni davčni oazi. Predsedniki uprav teh korporacij bi lahko zgolj z eno samo odločitvijo, da se prek davčnih oaz ne bodo več izogibali plačevanju davkov, poskrbeli za bolj pravično delitev bogastva.

Študent Bradley Allsop na portalu Huffington Post piše, da nam je neenakost predstavljena kot gonilo rasti, treba je imeti veliko koncentracijo bogastva za spodbudo ljudem, da več delajo. Govorjenje, da nerazumno bogati »ustvarjajo bogastvo«, ki dvigne vse ladje, nas ne prepričuje samo, da je neenakost potrebna, ampak tudi, da je pravična nagrada za tiste, ki več delajo in za bolj odgovorne podjetnike, ki so postali uspešni in bogati.

Problem neenakosti izhaja iz tega, da dajemo večji pomen gospodarski rasti kot dobrobiti državljanov. Osredotočenje na rast, v to past se je v zadnjih desetletjih ujela večina zahodnih gospodarstev, ignorira dejstvo, da je treba zagotoviti pravično delitev virov. Namesto tega podpira neskončno proizvodnjo in potrošnjo. Osredotočanje na rast je po besedah Bradleyja Allsopa postavljanje voza pred konja. To osredotočenje predvideva, da bosta blaginja in sreča naravno nastajali s stabilno gospodarsko rastjo, zato neenakost in delitev bogastva nista skrb, saj »val, ki raste, dvigne vse čolne«. Dokler blaginja raste vsem, ni pomembno, da eni dobivajo več.

Dejansko pa ni mogoče zagotoviti, da res vsi dobivajo, kajti rast bruto domačega proizvoda (BDP), tudi na prebivalca ne upošteva enega od temeljnih pravil povprečja v statistiki. To je majhna skupina, ki izstopa. Ta skupina je peščica najpremoženjših, ki izboljšuje rezultat za povprečno družino ali državljana. To je problem, dokler sprejemamo velike razlike v družbi.

Ekonomista Richard Wilkinson in Kate Pickett v svoji knjigi The Spirit Level navajata, da rast prav nič ne prispeva k blaginji in sreči, čim družba doseže minimalno mejo osnovne blaginje. Opozarjata tudi, da je povečevanje neenakosti močno povezano z več socialnimi problemi, kot je slabšanje zdravja, povečevanje kriminala, zmanjševanje zaupanja javnosti. Fundacija Joseph Rowntree je v svoji zadnji raziskavi te ugotovitve potrdila. Njena raziskava je pokazala, da dopuščanje razlik v družbi dejansko ubija ljudi.

Številne študije so pokazale, da lokalno gospodarstvo uspešno posluje, ko ima zagotovljeno povpraševanje. Povpraševanje pa je vselej večje v razmerah pravične delitve bogastva, ki daje kupno moč lokalnim potrošnikom, ne premožnim tajkunom, ki svoje bogastvo porabljajo drugje ali ga investirajo v špekulativne sklade hedge, ki družbi ne prinašajo koristi.

Psihološke študije so pokazale, da višja plača omogoča večjo blaginjo in srečo le do določene meje, višje plače lahko povzročijo, da ljudje izgubijo zmožnost sočutja, stik z realnostjo in moralni kompas. Številni bogataši delajo veliko manj kot navadni državljani, investicije bogatašev prispevajo veliko manj k družbi kot delo navadnih državljanov. Neenakost ne škoduje le tistim na dnu socialne lestvice, ampak celotni družbi.