Libijska realnost: dva parlamenta proti skupni vladi

Mednarodno priznani parlament Libije je kljub naporom OZN v ponedeljek glasoval zoper vlado, ki bi po načrtu mednarodne skupnosti, ki je bil sprejet decembra lani v Maroku, lahko končal večletno državljansko vojno in kaos, ki je nastal po padcu režima Moamerja Gadafija. Zavrnitev mirovnega načrta OZN pomeni velik korak nazaj pri iskanju rešitve za Libijo. Od 104 poslancev, ki so se udeležili glasovanja v Tobruku, jih je 89 glasovalo proti vladi. Eden od članov parlamenta iz Tobruka je dejal, da predlagana vlada ni predstavljala interesov libijskega ljudstva, pač pa je bila predlagana v skladu »s predlogi voditeljev milic«. Drug razlog za zavrnitev predloga naj bi bilo preveliko število ministrstev, ki naj bi jih nova vlada imela kar 32. Nov poskus oblikovanja vlade bi lahko sledil čez 10 dni. Vendar pa bo skupno rešitev težko najti. Od leta 2014 ima Libija namreč dva konkurenčna parlamenta in dve vladi. Ena ima sedež v nekdanji prestolnici Tripoli, druga pa v Tobruku na vzhodu države. Obe imata podporo različnih milic in paravojaških skupin, ki so po koncu vojne leta 2011 prevzele oblast v Libiji.

Edini napredek je sklep ločenega glasovanja parlamenta v Tobruku, ki je z 97 glasovi potrdil politično tranzicijo države pod pokroviteljstvom OZN, v okviru katerega deluje Predsedniški Svet. Vendar pa je tudi ta parlament zavrnil člen, ki bi odločitve o postavljanju vojaških poveljnikov prepustil novi vladi.

Oborožene sile na vzhodu države sicer vodi general Khalifa Haftar, nekdanji zaveznik Moamerja Gadafija, ki se je boril tudi proti islamskim ekstremistom v Bengaziju in si s tem pridobil širšo prepoznavnost. Vendar ga podpirajo predvsem na vzhodu države, ne pa tudi v Tripoliju in zahodnem delu Libije, kjer vladajo različne islamske milice.

Pet let po padcu Gadafija v Libiji, ki naj bi državljanom prinesel mir, blaginjo, demokracijo in spoštovanje človekovih pravic, se zato Libija še vedno nahaja v popolnem kaosu in brezvladju. Država od leta 2011 pa do danes beleži dve državljanski vojni, eno leta 2011, drugo, o kateri so največji mednarodni mediji večinoma pozabili poročati, pa je doživela leta 2014. Poročila mednarodnih organizacij dokazujejo, da se je vstaja, v kateri so odločilno sodelovale tudi Natove sile na strani »upornikov«, res končala »z nasilno smrtjo samodržca«, kot radi zapišejo mediji, vendar brez kakršnegakoli opaznega napredka na vseh področjih življenja v Libiji. Povsem nasprotno, nekoč zelo mirna in urejena država je zelo nazadovala. Navdušenje nad padcem Gadafija se je pokazalo kot preračunljivo in deloma naivno. Poročila organizacije Amnesty International kažejo, da je Libija kaotična država brez osrednje oblasti, v kateri potekajo neprestani spopadi za politično, varnostno in gospodarsko prevlado, oborožene plemenske milice pa neprestano ubijajo, mučijo in zapirajo svoje nasprotnike. O vsem tem pa večina medijev ne poroča, ker se takšna slika seveda ne sklada z načrtovano sliko »osvobojene Libije«. Po podatkih AI je v priporih in nekakšnih koncentracijskih taboriščih po vsej Libiji več tisoč ljudi, ki naj bi »sodelovali z Gadafijevim režimom«. Zaprti so brez kakršnihkoli obtožnih predlogov, v nasprotju z vsemi mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah in tudi v nasprotju z libijskimi zakoni. Zaporniki so članom AI povedali, da so jih pretepali s šibami, palicami in biči ter mučili z električnimi šoki z izmeničnim tokom ali napravami, ki so bile podobne »taserjem«, njihove rane pa so potrjevale njihove besede. Člani milic so oropali na tisoče domov »lojalistov«, jih na tisoče zažgali in pregnali več deset tisoč ljudi. Pripadniki milice iz Misrate so skoraj popolnoma uničili mesto Tavarga, v katerem so bili večinoma pristaši Gadafija in okoli 30 000 ljudi prisilili v beg. Na hude zlorabe opozarjajo predvsem Human Rights Watch, Amnesty International in Zdravniki brez meja (MSF).

V Libiji je po podatkih AI »na stotine oboroženih milic«, ki se spopadajo za plen in ne spoštujejo osrednje oblasti. Več kot 200.000 nekdanjih upornikov še ni odložilo orožja, hkrati pa ne kažejo nikakršnega namena, da bi se pridružili novi libijski vojski ali policiji, v kateri plače redno zamujajo. V številnih delih Libije potekajo spopadi med milicami, katerih glavni motiv so nerazrešeni plemenski nesporazumi, spopadi in delitev vojnega plena. Al Kaida, ISIS in druge teroristične skupine imajo zato danes v Libiji varno zatočišče in veliko podpore. Pri tem pa se nihče ne spomni več opozoril pokojnega Moamerja Gadafija, ki je še leta 2011 za organizacijo demonstracij proti njegovi oblasti – ne da bi mu to večina svetovne javnosti verjela – obtoževal Al Kaido in trdil, da ga je »zahod izdal«. Ameriška veleposlanica v OZN Susan Rice je v tem času ocenjevala, da je Gadafi »odklopljen od realnosti«. V libijskem veleposlaništvu v ZDA so v znak protesta zoper Gadafija tudi zamenjali zastavo Libije in namesto sedanje razobesili zastavo, ki je bila v veljavi do leta 1969, ko je oblast prevzel Gadafi. Toda danes se vse bolj kaže, da je bila ocena diktatorja Gadafija veliko bolj realna in v skladu z realnimi dogajanji kot ocena v ameriškem veleposlaništvu, v katerem so kmalu po padcu Gadafija islamski skrajneži ubili ameriškega veleposlanika. Kar je bil samo eden od cele vrste dokazov o tem, da je bila ameriška politika v Libiji, ki je pripeljala do sedanjega kaosa, res tista, ki je bila v resnici popolnoma »odklopljena od realnosti«.