"Dolgove poravnajte čim pozneje"

Japonska se je z uvedbo negativnih obrestnih mer konec tega tedna pridružila Danski, Švedski, Švici, Švedski in državam EU. Če je bilo nekoč (pravzaprav že večino časa, odkar obstaja denarno gospodarstvo) običajno, da banke lastnikom kapitala za njihov denar na računih bank plačujejo pozitivne obrestne mere, je v zadnjih nekaj letih v nekaterih nekoč najbolj razvitih državah zahoda postala redna praksa, da lastniki kapitala bankam plačujejo zaradi »varovanja« njihovih vlog. Negativne obrestne mere, ki so jih uvedle nacionalne banke namreč poslovne banke prevalijo na pleča lastnikov varčevalnih računov. Posledice so, seveda, jasne – ker so varčevalci odslej »kaznovani«, če varčujejo na svojih valutah, množično dvigujejo denar in ga pretapljajo v tuje valute.

Po nekaterih ocenah je Japonska s svojo odločitvijo »prižgala vžigalno vrvico na 9-trilijonov dolarjev visokem dolgu« sveta, vsekakor pa je res, da se iz jenov v dolarje in druge valute že pretaka več sto milijard dolarjev, ki so bili doslej - jeni.

Končni cilj bank, ki so uvedle negativne obrestne mere, je sicer na prvi pogled »plemenit«. Želijo vzpodbuditi domačo potrošnjo in banke prisiliti v ponovno podeljevanje kreditov, ki bi nato lahko pomagali gospodarstvom, ki se nahajajo v krizi. Japonska vlada, ki se sooča z vse starejšim in številčno manjšim domačim prebivalstvom, to poskuša na različne načine storiti že leta. Najprej je to počela s svojim »kvantitativnim sproščanjem« in zniževanjem tečaja jena, nato pa celo s posebnimi »potrošniškimi vavčerji«, s katerimi so želeli povečati domačo porabo. Po oceni New York Timesa je uvajanje negativnih obrestnih mer nov »obupen poizkus« japonske centralne banke«, ki pa hkrati opozarja tudi na nevarno možnost, da so centralne banke držav v sedanji krizi »večinoma izčrpale tradicionalne metode ukrepov«. Hkrati pa jim »zmanjkuje streliva« v boju proti deflaciji, saj je večina obrestnih mer valut po svetu že potisnjena skoraj do ničle. Kljub temu pa spirale nevarne deflacije tudi ti ukrepi niso ustavili.

Vse skupaj je seveda druga plat »varčevalnih« politik zadnjih let, ki so izjemno prizadele najbolj revne sloje prebivalstva, hkrati pa so okrepile moč elit. V obdobju deflacije, ko cene padajo, je sicer zelo običajno, da centralne banke znižujejo obrestne mere in s tem vzpodbujajo porabo. Toda to ni čudežen ukrep. Negativne obrestne mere, kot pojasnjuje Economist, same po sebi ne morejo rešiti svetovnega gospodarstva. Ker v območju evra že vlada deflacija, je na primer ob obrestni meri samo 0,05 odstotka »resnična« oziroma dejanska obrestna mera 0,65 odstotka, kajti inflacija je že v negativnem območju -0,6 odstotka letno in je torej »deflacija« - evro na vrednosti (do blaga) pridobiva. Nekateri gospodarstveniki ocenjujejo to kot nevarno, kajti varčevalci bi lahko preprosto dvignili denar z bank in ga spravili v žimnice, s tem pa še dodatno zmanjšali količino novih kreditov. Finančne institucije bodo še bolj prizadete, saj denarja z računov preprosto ne morejo umakniti.

Kit Juckes, globalni makroekonomist pri Société Générale, je poudaril pomen trenutka, v katerem je prišlo do nepričakovane japonske odločitve: »Najprej, ne pozabite na podrobnosti, povezane s simbolizmom. Nemčija, Švica in Japonska, tri velike denarne sile obdobja po Bretton Woodu, katere presežki so napajali srečo baby boom generacije Anglosaksoncev, so na zelo neposreden način dale vedeti, da je potrebno prenehati varčevati«. 

Vendar pa ima ta politika tudi svoje negativne plati. Po eni strani dokazuje, da je bila politika »kvantitativnega sproščanja«, torej prekomernega tiskanja denarja neuspešna, hkrati pa ima velike posledice na transfer kapitala in težo svetovnega dolga. Vsi ki lahko, bodo seveda odplačevali dolgove, da zaradi sredstev na računih ne bi imeli dodatnih stroškov. Toda istočasno se bo denar tudi selil iz bank. Zaradi negativnih obrestnih mer se je evropski bančni sistem že zmanjšal. Sedaj se nekaj podobnega dogaja na Japonskem. Denar se dviguje z računov, pretaplja v tuje valute, večinoma v dolarje in seli v tujino. Zato se tečaj dolarja še dodatno krepi, s tem pa znova raste zadolženost številnih držav, katerih nacionalne valute v razmerju do dolarja izgubljajo vrednost.

Morda najbolj absurden primer posledic prihaja iz Švice, znane po izdelovanju ur in točnosti. Kljub temu pa so v kantonu Zug nedavno prosili prebivalstvo, da naj svoje davke plačajo »čim pozneje bo to mogoče.« Razlog je enostaven – za denar na računih mora namreč kanton Zug bankam plačevati negativne obresti, zato si seveda želi, da bi bilo tega denarja čim manj in da bi na njihovih računih ležal kar se da malo časa.

Obrestne mere v Švici so namreč minus 0,75 odstotka, te negativne obrestne mere pa banke nato prenašajo naprej, na pleča varčevalcev. V kantonu Zug so izračunali, da bodo samo s »poznim« plačevanjem računov privarčevali 2,5 milijona dolarja na račun neplačanih negativnih obrestnih mer. V območju evra so negativne obrestne mere minus 0,3 odstotka. Za to »srečo« in »privilegij«, da državi in bankam v EU lahko posojate svoj denar morate zato v Evropski Uniji celo – plačevati. Za vsakega posameznika to seveda pomeni, da je bolje in bolj racionalno imeti denar izven računov banke, v žepu ali žimnici. Vse to pa negativno vpliva tudi na bančno poslovanje, zato so številne banke v resnih problemih, saj se z negativnimi obrestnimi merami praznijo lastne račune in uničujejo samo bistvo denarnega gospodarstva, saj država prebivalstvu precej jasno sporoča, da je denar tudi zanjo tako veliko »breme«, da ga ne želi več imeti na svojih računih.