Kdo je rekel svinja?
Konec preteklega leta je evropska komisija (v njenem imenu podpredsednik Frans Timmermans) Poljski zagrozila zaradi vladnih posegov na področju javnih medijev – govorilo se je celo, da bi lahko EU zoper svojo članico prvič v zgodovini uporabila t. i. evropski mehanizem za varstvo pravne države – gre za odvzem glasovalnih pravic na ravni unije. Seveda se ni zgodilo nič od tega; ko je Poljska začela rožljati, je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker nemudoma izjavil, da problema medijev in pravkar politiki pokorjenega ustavnega sodišča ne gre dramatizirati, saj »si vendar želimo prijateljske in dobre odnose s Poljsko«.
Seveda so poljski posegi v javne medije in celotno medijsko področje grozljivi – a pač del te nove Evrope, ki se vzpenja. A velja imeli vseeno boljši spomin. Ne gre pozabiti, da se je v sodobni Evropi tudi na področju medijev zgodilo že kaj hujšega. Mnogo hujšega. In tega ni zakrivila vlada neke države članice, ampak kar evropska komisija: prav evropska komisija je skupaj z ECB in IMF od Grčije zahtevala, da preprosto ukine svojo javno RTV. Ko je to prišlo na dan, se je zdelo, da se je nekemu uradniku zmešalo. Da je vprašanje ur, ko bo iz Bruslja prišel demanti te norosti. No, nič od tega se ni zgodilo. Predhodnik sedanjega grškega premierja Ciprasa, konservativni Samaras, je pač dal izključiti vse kanale javnega radia in televizije, ker ni hotel zaostrovati. Ko se je Cipras tej demontaži temeljev države uprl, je prav ta evropska komisija skupaj z ECB mirno lomila njegovo vlado na hrbtih slehernikov. Blokirala je celoten bančni sistem. Plače, poslovanje podjetij, pokojnine, denar za zdravstvo, vse je obstalo. Popolnoma obstalo. Predsednik komisije je bil J.-C. Juncker.
Od takrat Evrope ni več mogoče resno jemati. No, resno jemati v smislu varuha evropskega prava, solidarnosti, demokracije. In zato ta Evropa, ta aparat, na vrhu katerega so neformalne koordinacije med državami in ministri ter funkcionarji evropske komisije, danes ne more več ustavljati nedemokratičnih trendov v Evropi. Še več: ne more kazati na nedemokratičnost drugih niti biti zgled demokratičnosti. A v tem ne gre iskati zadoščenja, nasprotno: s tem ko smo to »Evropo« izgubili, smo izgubili to zunanje varstvo minimalnih standardov demokracije in zmernosti ter spodobnosti v samih nacionalnih državah. Z izrazom zmernost ne ciljamo na politično zmernost, ampak na tisto elementarno nasprotje požrešnosti in pogoltnosti. In tudi spodobnost je mišljena najbolj preprosto, gre že za golo omikanost.
In čeprav je srečanje, ki ga je v Berlinu organiziral bivši grški finančni minister Janis Varufakis, delovalo kot srečanje nekih radikalnih ljudi, ki so spregledali, kje se odvija prava politika, kaj so resnični problemi Evrope, je resnica veliko hujša: to je bilo srečanje zmernih, čuječih in občutljivih ljudi. Res je delovalo čudno, da so v današnjih norih časih govorili o demokraciji, o spoštovanju demokracije, o spoštovanju prava, o spoštovanju človekovih pravic – o tem, da je mogoče prihodnost graditi le na teh postulatih.
Zakaj vse to? Mar ni čas za radikalne zahteve? Ne, razmere so resnejše – a zaradi ognjemeta norosti, ki se dogajajo okoli nas, smo spregledali, da dejansko že živimo v brezpravju. Zato ta apel. Trenutek, ko si je evrska skupina, ki nima niti pravnega naslova, prav na plečih Grčije in Cipra vzela pravico, da si izmišljuje pravila, ki jih ni v evropskem pravnem redu, kazni za države, ki so v popolnem nasprotju z evropskim pravnim redom, je bil prelomen. V trenutku, ko se je Evropa v imenu bližnjice (in bančnikov) odrekla pravu, je padla. Evropa se je s tem odrekla tistemu, kar jo je dejansko delalo vsemogočno, nepremagljivo, kljub omejitvam in zbirokratiziranosti.
Evropska unija je takrat padla. A se je zdelo, da bo to odšlo v pozabo. Pa ni: ker si je unija sama odvzela kredibilnost in zavezanost pravu, danes te mrtve avtoritete ne more več uveljavljati v svojih članicah. Zato unija ni mogla ustaviti Orbana na Madžarskem. Zato ne more nič zoper poljsko vlado. Seznam grešnikov je vsak mesec daljši. In tudi zato Evropa ne more nič storiti, da bi prišlo do vseevropskega dogovora glede beguncev. Ni več politične moči.
Ali kot je napisal nemški filozof dr. Sami Khatib v svojem odzivu na prve komentarje Varufakisovega srečanja v Berlinu: motijo se tisti, ki trdijo, da Varufakis in drugi niso v svojih zahtevah dovolj radikalni, saj, kot je rekel že Walter Benjamin Bertholdu Brechtu leta 1930, »ni komunizem tisti, ki je radikalen, komunizem je sredina, radikalen je kapitalizem, zato bodimo raje skromni in zahtevajmo najbolj realistično stvar, torej konec radikalizma kapitalizma«.
Ko radikalni zahtevajo, naj se za začetek spoštujeta demokracija in pravo, so zadeve resne. V brezpravju je namreč dovoljeno veliko več. To, kar se danes dogaja po Evropi. In začne se pri tem, kaj vse se lahko izreče.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.