Igor Mekina

 |  Svet

Italija in Bruselj na dveh bregovih

Matteo Renzi

Matteo Renzi
© WikiCommons

Medtem ko Grčija pod vodstvom vsak dan bolj oslabljene Sirize z veliko težavo izvaja "reforme", ki so rezultat lanskega poletnega dogovora s tujimi upniki, pa v Evropi vse večjo težavo predstavlja Italija. Njeno gospodarstvo stagnira, velika zadolženost njenih bank ter vse bolj odločen odpor, ki ga predsednik vlade Matteo Renzi kaže do iz Bruslja in Berlina priporočenih reform, pa predstavljajo tudi novo težavo za odnose med državami v Evropski uniji (EU).

Kljub padajočim cenam nafte in stimulativni evropski monetarni politiki je v zadnji četrtini lanskega leta znašala italijanska rast bruto družbenega proizvoda le 0,1 odstotka, kar je manj od napovedanih in prav tako pičlih 0,3 odstotke. K temu je potrebno dodati še težave bančnega sektorja, ki se šibi pod bremenom 201 milijarde evrov slabih posojil, ki predstavljajo 12 odstotkov državnega DDP-ja. Prav zato je italijanski predsednik vlade vedno bolj v slabih odnosih z uradnim Brusljem, ki od Italije zahteva spoštovanje pravil o "striženju" sredstev posojilodajalcev v primeru reševanja problemov bank z državnimi in evropskimi sredstvi. Italijanska centralna banka se zavzema za poznejše uveljavljanje evropskih pravil zaradi strahu pred možnostjo, da bi v primeru nesolventnosti bank veliko število italijanskih upokojencev in drugih državljanov izgubilo precejšen del svojega premoženja. Po evropskih pravilih bo do najprej vsi ki imajo v bankah več kot 100.000 evrov morali nositi breme odpisa kapitala v višini 8 odstotkov, šele potem je mogoče za reševanje bank uporabiti evropska sredstva. Vrednost delnic italijanskih bank je v zadnjem letu padla za 20 odstotkov, nezaposlenost pa se je dvignila na 11,4 odstotkov.

Tudi zato je italijanski predsednik vlade Matteo Renzi vse glasnejši kritik EU. Prejšnji teden je v italijanski Republici zapisal da je "Evropa izbrala napačno pot" ter da "varčevanje samo ni dovolj". Renzi pogosto kritizira tudi Nemčijo zaradi njenih proračunskih presežkov v trgovinski bilanci z ostalimi državami EU. V nasprotju s tem pa se je Grški BDP samo lani znova manjšal za 0,6 odstotka, pa tudi druge države se niso posebej izkazale - Avstrijski BDP je ostal na "ničli", Finski pa je narasel samo za 0,1 odstotka, na Portugalskem pa komaj za 0,2 odstotka.

Še pred letom dni so bile zadeve videti precej drugače. Matteo Renzi je tedaj začenjal s svojimi reformami, predlogi volilnega sistema in ustave pa naj bi prinesli novo stabilnost v državo. Vendar sedaj kritiki reforme ocenjujejo za prepočasne, težave bančnega sektorja pa odganjajo tudi investitorje. Ker so v Bruslju in Berlinu vse bolj nezadovoljni s politiko italijanske vlade tudi Renzijeva vlada odgovarja s kritikami in blokadami. Renzi je tako postal odkrit nasprotnik evropskega načrta "relokacije" beguncev, ki se je pokazal za neuspešnega, po drugi strani pa iz Bruslja kritizirajo nesposobnost Italije, da vse begunce na svojem ozemlju popiše in jim vzame prstne odtise. Italija je prav tako nezadovoljna z nadaljevanjem sankcij proti Rusiji, saj zaradi tega zelo trpi tudi italijansko gospodarstvo. Tudi to, da je Nemčija prepričala EU, da ni prav nič narobe, če se zgradi še "Severni tok 2", medtem ko je bil "Južni tok" odpovedan, saj je imela od tega neposredno škodo predvsem Italija, vključno z zmeraj tihimi kolateralnimi žrtvami, državami jugovzhodne Evrope.

Italija zato redno zahteva novo politiko "rasti" ter "konec varčevanja" - zahteve, ki jih je pred njimi zelo glasno ponavljala predvsem grška vlada. Prav zato italijanski predsednik vlade pogosto kritizira dvojne standarde v evropski politiki, napada ogromen nemški zunanjetrgovinski presežek (8 odstotkov) in poudarja, da mora Evropa "služiti vsem 28 državam, ne samo eni." Prav "dvojni standardi" v EU naj bi po njegovi oceni vplivali na hitro rast populističnih strank in gibanj v Grčiji (Siriza) Italiji (Pet zvezd) pa tudi v Španiji in na Portugalskem.

Njegova Demokratična stranka prav zato vse bolj čuti pritisk teh gibanj. Poleg Gibanja petih zvezd kriza krepi tudi Severno ligo in naprej Italijo, ki je pred tem zaradi škandalov Silvia Berlusconija praktično že razpadla. Glede na to, da se bližajo lokalne volitve v marcu, oktobra pa se odloča tudi o ustavnih reformah, na katere je Renzi vezal svojo politično kariero, sta v Italiji možna dva rezultata - če Renzi zmaga, Italijo spomladi leta 2017 čakajo volitve, če izgubi, pa njegov odstop in politična nestabilnost.

In prav zato italijanska vlada s svojo ostro retoriko poskuša prepričati javnost, da se bori za interese državljanov. Vlada je zmanjšala tudi davčno breme srednjega razreda. Prav zaradi spora z Berlinom pa Italija blokira tudi tri milijarde evrov, ki so sicer namenjeni Turčiji. Kar seveda vpliva na nezmanjšan tok beguncev. Italijanski predsednik vlade sedaj upa na dogovor, po katerem bi Italija lahko ustanovila "slabo banko" in zato potrebuje Bruselj ne le kot tarčo kritik, pač pa tudi kot partnerja pri reševanju težav. Dokler dogovora ni na obzorju, pa bosta uradni Rim in Bruselj še naprej na nasprotnih bregovih glede večine odprtih problemov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.