Darja Kocbek

 |  Svet

Zakaj je Bernard Sanders trn v peti elite?

© Wikicommons

Bernard Sanders, eden od kandidatov demokratske stranke za predsednika ZDA, je v središče svoje kampanje postavil koruptivno vlogo denarja v politiki. Trdi, da bogati lahko na podlagi svojih prispevkov za politične kampanje vplivajo na politiko. To vodi do političnega sistema, ki zelo učinkovito služi finančnemu centru Wall Street, zavarovalništvu in farmacevtski industriji. Ta politika veliko manj učinkovito skrbi za potrebe navadnih ljudi, na spletnem portalu Truthout piše makroekonomist in sodirektor centra za ekonomske in politične raziskave v Washingtonu Dean Baker.

To je dvignilo temperaturo v tekmi Sandersa s protikandidatkom,  za nominacijo kandidata demokratske stranke za predsednika ZDA, nekdanjo državno sekretarko Hillary Clinton. Ta ga je pozvala, naj dokaže, kje je ona služila interesom denarja. Baker pravi, da bi to lahko bila uporabna taktika v kampanji, toda napačno prikazuje, kako denar vpliva na kampanje.

Nedvomno se dogaja, da posameznik ali industrijska skupina obljubi visok prispevek za kampanjo v zameno za to, da politika podpre določeno zadevo, toda to je zelo redko. Podpora politikom v zameno za denarne interese je del veliko daljšega procesa. Ne gre samo za to, da politik hoče delovati v korist bogatih in močnih, ampak bolj za to, da se istoveti z interesi bogatih in močnih, zato niti ne vidi, da dela v korist določene skupine. Odličen primer za to je trgovinska politika. V zadnjih 25. letih so tako politiki demokratske kot republikanske stranke podpirali trgovinske sporazume, ki ne služijo interesom velike večine ameriških delavcev. To ni ponesrečena posledica teh sporazumov, ampak je bilo narejeno načrtno.

Trgovinski sporazumi, kot je Severnoameriški prosto trgovinski sporazum (NAFTA), so bili narejeni za to, da bi delavce v ZDA izpostavili neposredni konkurenci z nizko plačanimi delavci v državah v razvoju. V skladu s standardno teorijo o trgovini ta konkurenca ne povzroči le izgube delovnih mest in pritiska na znižanje plač zaposlenih v proizvodnji, ampak za vse manj izobražene delavce. Plače drugih zaposlenih padejo, ker so brezposelni proizvodni delavci prisiljeni iskati službe v trgovini in drugih sektorjih. Večje kot je povpraševanje po službah, večji je pritisk na plače, kar je potrdila nedavna raziskava.

Večine politikov, ki so podprli trgovinske sporazume, najbrž ni bilo treba kupiti s prispevki za njihove kampanje. Podprli so jih preprosto zato, ker so bili prepričani, da so prava stvar. Nenazadnje prijateljujejo z ljudmi, ki imajo od teh sporazumov največ koristi, bodisi prek višjih dobičkov podjetij ali prek cenejših nakupov avtomobilov in oblačil. Manj verjetno je, da bi politiki prijateljevali z delavci v tovarni avtomobilov ali tekstilni tovarni, ki izgubljajo službe, pa s prodajalci, ki so se jim znižale plače.

Politiki so ljudje, ki so izvoljeni prek prijateljstev in z zbiranjem denarja, ne zaradi trdega dela ali zato, ker so politični filozofi. V opisu njihovega dela ni, da morajo biti izvedenci za zadeve, ki jih obravnava kongres in predlaga predsednik. 

Enako kot za sporazume o prosti trgovini velja za druge zadeve. Reševanje bank je bilo recimo nujno za to, da bi preprečili »drugo veliko depresijo«. Politiki o tem niso imeli pojma, to so jim povedali njihovi prijatelji. Centralna banka Federal Reserve (Fed) je dvignila obrestno mero, čeprav bo zaradi tega manj ljudi imelo službe.

Ljudje, ki bi lahko postavili pod vprašaj tovrstne trditve in dokazali, da so napačne, le redko lahko svoje argumente vključijo v politične razprave, ker nimajo podpore milijonarjev in milijarderjev. To so ljudje, iz katerih se mediji, kot je Washiongton Post, norčujejo. 

Tako bogati kontrolirajo politični proces, razlaga Dean Baker. Sistem vsebuje številne ovire za tiste, ki politiko v korist bogatih postavljajo pod vprašaj, da bi svoja stališča lahko predstavili v javnosti. Zato je spodbudno, da je Bernardu Sandersu brez velikih bogatih donatorjev uspelo zbrati dovolj denarja in podpore, da je lahko resen kandidat demokratske stranke za predsednika ZDA. 

Robert Naiman prav tako na portalu Truthout piše, da elitni mediji v en glas sprašujejo, kje so svetovalci Bernarda Sandersa za zunanjo politiko. Sanders je na to vprašanje dal en sam odgovor: ni Henry Kissinger. Drugi odgovor je objavljen na spletni strani Foreign Policy  in se glasi, da Hillary Clinton svetuje več sto članov zunanjepolitične elite v Washingtonu.

Po Naimanovih besedah bi bila najkorenitejša reforma zunanje politike v ZDA osredotočenje na ureditev države in poskušati manj kontrolirati svet.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.