Italija žaluje za literarnim velikanom Umbertom Ecom

Italija žaluje za pisateljem in filozofom Umbertom Ecom, ki je v 84. letu starosti umrl za rakom. Ecu se je poklonil premier Matteo Renzi, o preminulem literarnem velikanu se je razpisal tudi časnik La Repubblica, za katerega je Eco pogosto pisal – časnik se je pisatelju poklonil z besedami, da je svet izgubil enega izmed najpomembnejših avtorjev sodobne kulture. Zastave v Ecovi rodni Alessandrii pa so spuščene na pol droga. Renzi je Eca, ki je nekoč pisanje uspešnic označil kot nekaj, kar počne ob koncih tedna, označil za velikega evropskega intelektualca, ki je utelešal tako edinstveno inteligenco preteklosti kot neutrudno zmožnost napovedovanja prihodnosti, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Italijanski minister za kulturo Dario Franceschini je povedal, da je Eco ostal mladosten do svojega zadnjega dneva. »Mojster, ki je predstavil italijansko kulturo celotnem svetu,« je zapisal na Twitterju.

Ecovi prijatelji se ga spominjajo kot prijaznega človeka, ki je užival tako ob kozarčku viskija kot ob igri besed. Kot pravijo, je imel tudi dober smisel za humor. Zadnja leta se je pogosto šalil po prejemu kakšne od nagrad: »Od zdaj naprej samo še Nobelova nagrada ali pa nič.«

Nobelove nagrade sicer ni nikoli prejel, so pa Eca zelo spoštovali po vsem svetu, predvsem zaradi velike uspešnice, romana Ime rože, po katerem je bil posnet tudi film v režiji Jean-Jacquesa Annauda s Seanom Conneryjem v glavni vlogi. Francoski režiser Annaud, ki se je podpisal pod film Ime rože, je Eca označil za izjemno osebo, ki mu je dovolila zgodbo o umoru v nekem samostanu v 14. stoletju prenesti na filmsko platno.

»Skupaj sva obiskala veliko samostanov, imel je neverjetno energijo,« je Annaud povedal za radijsko postajo France Info in dodal: »Pri režiji filma mi je pustil povsem proste roke, tudi pri izbiri glavnega igralca Seana Conneryja, nad katerim ni bil navdušen. Toda ko je videl film, je dejal, da je bil Connery najboljša izbira.«

O enem ključnih literatov 20. stoletja, ki se je uveljavil tudi kot odličen znanstvenik, smo pisali na Mladini. »Kot filozof se je Eco sprva ukvarjal z estetiko, pozneje pa s komunikacijo in z znakovno strukturo umetniškega dela. Med njegovimi deli o aktualnih filozofsko-teoloških vprašanjih velja omeniti "Opera aperta" (Odprto delo, 1962), "La struttura assente... (Definicija umetnosti, 1968), "A Theory of Semiotics" (Teorija semiotike, 1976) in "I limiti della interpretazione" (Meje interpretacije, 1990).« Z razpravami o znakih in znakovnih sistemih, ki obsegajo celoto kulturnih pojavov, pa si je pridobil sloves vodilnega semiotika.

»Umberto Eco se je rodil leta 1932 v mestu Alessandria v italijanski deželi Piemont. Leta 1954 je končal študij filozofije in se začel ukvarjati z novinarstvom. Leta 1961 je pomagal pri ustanovitvi časopisa Marcatre, med letoma 1966 in 1969 je bil profesor vizualnih komunikacij v Firencah, leta 1971 pa je postal profesor semiotike na univerzi v Bologni.«