Sirija končno pred premirjem. A zgolj začasnim?

Vojna v Siriji naj bi se končala – vsaj začasno – ob polnoči 27. februarja letos. To je bistvo premirja, ki je bilo dogovorjeno med ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom in ameriškim zunanjim ministrom Johnom Kerryjem. Vendar pa sporazum ne vključuje terorističnih skupin, torej ne pripadnikov Islamske države in ne tistih, ki se borijo na strani Al Nusre in podobnih terorističnih organizacij. Ruski predsednik Vladimir Putin je po pogovoru z ameriškim predsednikom Barackom Obamo to, da se bodo ruski napadi na teroriste nadaljevali, celo jasno poudaril. Prav zato je zelo malo verjetno, da bo omenjeno premirje v petletni vojni kaj več kot le premirje med »posrednimi silami«, ki jih v tej petletni vojni nadzorujeta »vzhod« ali »zahod.«.

Premirje med temi vojaškimi »posredniki«, ki jih na terenu v Siriji nadzorujeta Moskva (in Teheran) ali Washington (ter Rijad), seveda ni enak premirju ali celo miru, ki bi nastopil v primeru dogovora med glavnimi stranmi v spopadu. Hkrati pa je tudi očitno, da do tega drugega cilja vodi še zelo dolga pot. Ne zgolj zaradi kaotičnih razmer v sami Siriji, pač pa tudi zato, ker si premirja s »teroristi« ne želi nobena od bojujočih se strani. Enako pa velja tudi za pripadnike ISIS in Al Nusre, ki so kljub ozemeljskim izgubam še vedno prepričani v svoj končni uspeh. Kljub temu bo vsaj začasno premirje nekaj najboljšega, kar se je zgodilo v Siriji v zadnjih petih letih, kjer v vojni vsak dan umira na stotine ljudi. Več kot 140 jih je umrlo samo v zadnjih terorističnih napadih v Homsu in Damasku. Več kot 250.000 ljudi je umrlo v vsej dosedanji vojni.

Razlogi za sedanje premirje so seveda različni, med najpomembnejšimi pa je vsekakor napredovanje sirske vojske, saj so več kot štiri mesece potekajoči napadi ruskega letalstva očitno dali svoje rezultate. To je nasprotnike režima Bašarja Asada potisnilo v zelo težak položaj. ZDA imajo vsaj dva resna razloga, da poskušajo v Siriji rešiti to, kar se rešiti sploh še da. Na prvem mestu je naraščanje napetosti med Turčijo in Rusijo, ki bi lahko privedlo do turške intervencije v Siriji in posredno ali neposredno v spopad z Rusijo zapletlo celotno zvezo NATO. Na drugem mestu pa so kaotične razmere med ameriškimi oziroma »zahodnimi« zavezniki, ki se medsebojno spopadajo v Siriji in kjer ZDA na eni ter Turčija in njene zaveznice na drugi strani že vstopajo v sirski konflikt na popolnoma različnih straneh fronte.

To jasno kaže tudi poročilo Telegrapha iz Mareje, mesteca severno od Alepa, kjer se lokalna milica Liwa al-Tawhid, ki je imela podporo Turčije, Katarja in zahodnih držav, danes bori tako proti pripadnikom ISIS-a kot proti enotam kurdske YPG, ki jih podpirajo ZDA, pa tudi Rusija. Milice v mestu so od katarja in Turčije dolga leta dobivale ruske protitankovske rakete Konkurs in drugo orožje in se zato uspešno upirale napadom sirske vojske. Vendar za napredovanje niso imele dovolj moči. Tudi kurdske Enote YPG so z ameriško podporo sicer res napadle položaje ISIS-a, vendar so se nato najbolj borile predvsem za to, da zaokrožijo svojo kurdsko »mini državo« na severu Sirije ter jo povežejo s svojim ozemljem v Iraku. To seveda ni všeč Turčiji, ki v kurdskih silah vidi večjo nevarnost kot v pripadnikih ISIS. Turčija zato s topništvom preko meje obstreljuje položaje YPG. V Mareji se tako, kot opozarja Telegraph, »za mesto borita dva zahodna posrednika« zato »ni nenavadno, da si gospod Obama želi premirja.«

Nekateri analitiki opozarjajo, da Turčija v Siriji že vodi »posredno vojno« z ZDA. Z ameriško podporo nastala »Svobodna sirska armada« je namreč hitro prešla na stran Al Nusre. Nato so ZDA oziroma njene službe vplivale na oblikovanje »Sirskih demokratičnih sil« (SDF) in to tako, da so poleg kurdskih pripadnikov YPG v to »vojsko« novačili tudi številne arabske pripadnike, pa tudi Armence, Turkmene in druge. S tem je ta »večnacionalna« vojska postala bolj uporabna tudi izven pretežno »kurdskih območij«. Enote SDF so imele nekaj uspeha v severovzhodni Siriji, v severnozahodni Siriji pa se je tem silam pridružila tudi »Vojska revolucionarjev«, večinoma prejšnjih pripadnikov »Svobodne sirske armade.« Vendar je Turčija nato »vključila« svoje topništvo in začela s svojega ozemlja napadati prav te, z ameriško podporo in z velikimi težavami oblikovano »prozahodno vojsko« v Siriji. Uspehi SDF namreč za Turčijo predstavljajo nevarnost. Turčija si želi ameriške podpore za islamistične skrajneže, ki jih podpira tudi sama – toda to pomeni, da bi ZDA morale odkrito podpreti »Islamsko državo.« To pa je očitno preveč tudi za sedanjo ameriško administracijo.

Turčija ob tem že bolj ali manj odkrito napoveduje vojaško intervencijo v Siriji. Kot piše Spiegel, »v Siriji nevarnost vojne med Turčijo in Sirijo narašča« uradnike zveze NATO pa je strah, da bi položaj lahko postal »neprijeten testni primer za NATO, kjer bi Moskva uspela zasejati razdor med članice zveze NATO.« Odnosi med velikimi silami so že tako slabi, da se je ruski predsednik Dimitrij Medvedjev na nedavni varnostni konferenci v Münchnu dejal, da se včasih sprašuje ,»ali smo v letu 2016 ali leta 1962« torej v letu kubanske krize, ko je bil svet samo korak od jedrske vojne med Sovjetsko zvezo in ZDA. V Berlinu se menda zavedajo teh nevarnosti, zato je nemška kanclerka Angela Merkel v zadnjem času resno opozarjala turškega predsednika Erdogana, da naj nikakor ne pošlje svoje enote v Turčijo. Po navedbah visokih nemških uradnikov si Vladimir Putin menda želi prav to. Za NATO pa razprava med članicami o tem, ali naj pomagajo eni od »napadenih« članic ali ne, prav gotovo ne bi bila dobra. 

Da bi preprečili morebitno vojno so v zvezi NATO dali Turčiji tudi jasno vedeti, da v primeru konflikta z Rusijo znotraj Sirije ne bo mogla računati na podporo celotne zveze NATO. »NATO si ne more dovoliti, da se zaradi naraščajočih napetosti med Turčijo in Rusijo zaplete v vojaški konflikt z Rusijo,« je nedavno dejal luksemburški zunanji minister Jean Asselborn. Vendar nihče ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi domine v Siriji pričele padati hitreje, kot to pričakujejo v to vojno vsaj že posredno vpletene »velike« in »regionalne« sile. Prav zato je mir, pa čeprav začasen, zagotovo boljši kot kakršnokoli nadaljevanje sedanje »politike z drugimi sredstvi.«