Obupana Francija je postala ranljivejša in agresivnejša 

Francoski poslanci so pred dvema tednoma izglasovali podaljšanje izrednih razmer še za tri mesece do 26. maja. Izredne razmere so v Franciji razglasili po terorističnih napadih v Parizu 13. novembra lani. Francoska vlada poudarja, da nevarnost napadov ostaja visoka, poroča STA. Izredne razmere pomenijo, da je v državi, ki velja za zibelko človekovih pravic, več kot 400 državljanov pridržanih brez sodnega naloga.

Kdor si želi ogledati predstavo v pariški operi, ga čaka enaka kontrola kot na letališču. Judje si ne upajo več nositi svojega pokrivala kipe, muslimani po vsej državi se počutijo kot splošni osumljenci. Trditev, da se Francija v preteklem letu ni spremenila, bi bila laž, v die Welt piše Martina Meister.

Francija je postala ranljivejša, bolj žalostna, bolj obupana in agresivnejša. Medtem ko je v začetku lanskega leta napad na časopis Charlie Hebdo med Francozi okrepil občutek povezanosti, tega ob napadih novembra ni bilo. Ko so Francozi pred dobrim letom na ulicah zahtevali svobodo govora in spoštovanje vrednot republike, je bilo mogoče upati, da je tam, kjer je nevarnost, tudi rešitev. Mogoče je bilo čutiti, da bo rana, ki je nastala v družbi, spodbudila proces odprave veliko starejšega zla. Januarski napad je deloval kot klic, ki ga je država potrebovala, da bi se zavedla svojih spodrsljajev in moči.

Ta občutek se je vrnil tudi takoj po napadih novembra. Francois Hollande, najbolj nepriljubljen predsednik države od uvedbe javnomnenjskih anket, je za kratek čas spet pridobil naklonjenost Francozov. Dosežen je bil podnebni dogovor na konferenci v Parizu, na regionalnih volitvah so socialisti doživeli manj hud poraz od pričakovanj, skrajna desničarska stranka Nacionalna fronta ni zmagala v nobeni regiji. Vse to je Hollandu uspelo v zelo kratkem času zaigrati in zlato spremeniti v svinec.

Pridigal je enotnost, prinesel pa neslogo. Z vztrajanjem pri čisto simbolični in nekoristni spremembi ustave, na podlagi katere bi teroristom lahko odvzeli državljanstvo, je pahnil državo v škodljiv prepir, ki nikomur ne koristi. O tem se ni sprla le levica, razklani so tudi konservativci, ki bodo naredili vse, da bodo v senatu, kjer imajo večino, predlagane spremembe povsem izničili.

Francija se je tako znašla sredi razprav o nepomembnih zadevah, predsednik in vlada pa nimata nobene ključne ideje in predloga za bistvene stvari. Razprava o odvzemu državljanskih pravic povzroča dvome v demokratično kulturo države, ki je dolgo veljala za svetovni zgled na tem področju. Še slabše je, da ta razprava spodbuja nadaljnje potujčevanje priseljencev, ki se zdaj upravičeno lahko počutijo kot državljani drugega razreda. Ni boljšega načina za spodbujanje radikalizacije mladostnikov z arabskimi koreninami.

Vlada pa še naprej postavlja varnost pred svobodo ter tako slednjo ogroža ne da bi prvo bistveno okrepila. Vpleta se v vedno nove, pogosto tudi simbolične krize po svetu, od katerih Francozi ne morejo pričakovati veliko koristi. Doma razvija policijsko državo. Nič od tega ne bo vrnilo volivcev.

Javnomnenjske raziskave kažejo, da strankam zaupa samo še 12 odstotkov državljanov. Vlada pod vodstvom socialistov nima tako rekoč nobene podpore več, javnomnenjske ankete merijo dejansko samo še različne stopnje odklanjanja. Tako se krepi občutek, da Hollandova ekipa nič več ne obvladuje, sam Holland, ki je obljubljal zmanjšanje števila brezposelnih, zdaj pa je v državi rekordnih 3,6 milijona ljudi brez službe, pa predstavlja zgodovinski polom.

Čeprav ni jasnega odgovora, kako naprej, je jasno, da socialisti naslednjih volitev ne morejo dobiti, še bolj neverjetno je, da bi se vrnil na oblast nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy. Edini konservativec, ki ima relativno veliko podporo volivcev je Alain Juppe, ki pa je obtožen korupcije. Da bi v Franciji prišla na oblast skrajna desničarska Nacionalna fronta, ostaja nočna mora in nihče ne ve, koliko ljudi o tem dejansko sanja.

Do volitev novega predsednika je samo še 14 mesecev, kar je premalo časa, da bi lahko slabo vlado spremenili v dobro. Upati je, da je to dovolj časa za vzpostavitev prepričljive alternative. Francozi vedo, da se to, kar imajo zdaj, ne more več nadaljevati, a Francois Hollande jih ne sliši.