Nikoli več ne bom režiral državne proslave

Ob škandalih, ki se skoraj redno ponavljajo ob proslavah kulturnega praznika, sem vedno nekoliko zmeden in osupel. Ravno tako ob branju intervjujev in kolumen na to temo. Težko je razumeti, da je v najvišjih krogih slovenske kulture in države toliko površnih in zgrešenih pogledov na tako rekoč vsakdanje stvari. Na primer himna: letos so v vseh medijih in polemikah sedmo kitico Prešernove Zdravljice imenovali slovenska himna. Ali je res? Ne, to je tekst slovenske himne. Za himno jo naredi šele uzakonjena uglasbitev. Himna je tudi sama glasba brez teksta, in v tej obliki se jo tudi največkrat izvaja. Nikakor pa ni himna gola recitacija teh verzov. Sicer bi jih morali pri šolski obravnavi brati in poslušati stoje, ali pa bi morali biti za šolsko obravnavo prepovedani. Ve se, kaj je himna in kdaj je kaj himna. Poslušalcem devete Beethovnove simfonije ni treba vstati, ko pride na vrsto tisti del, ki je proglašen za evropsko himno, ker koncert ni himna, kakor tudi izvajanje himne ni koncert. Tega se je publika na letošnji proslavi tudi dobro zavedala, saj pevki, ki je zapela himno, niso ploskali, ploskali pa so vsem ostalim uglasbitvam sedme kitice. Pri teh v nobenem oziru ni šlo za himno, čeprav se v medijih vztrajno ponavlja, da je šlo za različne izvedbe slovenske himne. Kaj je glasbena različica himne, si vsakdo lahko ogleda na uradni strani Sveta Evrope, kjer najdemo celo vrsto priredb Ode radosti, samo v romskem melosu jih je pet.

Druga težava pa je slovenska obsedenost z umetnostjo. Kaže, da politiki bolje vedo, kaj je umetnost kot umetniki sami. Oda radosti namreč preneha biti umetniško delo, ko je izvajana kot himna. Himne praviloma niso glasbene umetnine kot tudi njihova besedila ne literarne. Državni grbi in zastave niso likovne umetnine, čeprav so oblikovani s sredstvi likovne umetnosti in nas nagovarjajo z umetniškim jezikom. Ni vse umetnost kar uporablja umetniška sredstva. Vojaška parada ni umetniško avtorsko delo, čeprav ima avtorja in uporablja izrazna sredstva scenskih umetnosti. Tako tudi proslava ni umetniška zvrst, čeprav lahko vključuje umetniške točke. Proslava je politični dogodek, celo kadar gre za proslavljanje kulture. Vedno je v službi družbene homogenizacije in promoviranja določene ideologije, v šoli pa je vzgojno sredstvo, ki privzgaja in utrjuje nacionalno ali državljansko zavest. Sklicevanje na umetniško svobodo in avtorsko avtonomijo bi moralo biti pri kreiranju proslave smešno. Sicer pa je sama proslava kot forma slovenska posebnost in bi jo lahko zaščitili in promovirali tako kot potico ali kranjsko klobaso.

Hrepenenje slovenskih scenskih umetnikov, da bi državno proslavo dvignili na raven visoke umetnosti, celo avantgardne, rahlo diši po provincializmu. Še huje bi bilo, če bi proslava zbranim politikom držala kritično ogledalo. To bi bilo tako, kot če bi govornik na otvoritvi umetniške razstave podal uničujočo kritiko slikarja in njegovega dela, ali če bi uvodnik gledališkega biltena raztrgal predstavo, ki jo predstavlja. Nekatere stvari morajo biti afirmativne, sicer so nesmiselne. Državne proslave so rituali, ki morajo biti z umetniškega stališča dolgočasni in konvencionalni. Škandalov ne bodo povzročale šele takrat, ko bodo formalizirane, z ustrezno svečanim protokolom in vsebino, ki bo služila državi in ne kulturnim potrebam bodisi elite ali ljudskih množic.

Zgodovina pozna kar nekaj znamenitih umetniških del, predvsem glasbenih, ki so bila naroćeno v počastitev kakega državnega praznika. Taki projekti so žal bolj značilni za avtoritarne države. Med bolj znanimi je sovjetski film Oklepnica Potemkin, ki je nastal v počastitev obletnice oktobrske revolucije, pozneje pa vrsto let veljal za najboljši film vseh časov. Tak film imamo tudi Slovenci, Balado o trobenti in oblaku, ki je bil posnet v počastitev petnajste obletnice zmage nad fašizmom. V taki obliki bi umetnost lahko tvorno prispevala k državnim slavjem, a je za kaj takega potrebna odločna in prosvetljena oblast. Do takrat pa bo treba shajati s scenosledi v stilu partizanskega gledališča pod kozolcem in užaljenimi umetniki.