Pakistanski premier prvič dal javno zavezo za večjo zaščito žensk

Pakistanski premier Mohamed Nawaz Sharif je po ogledu zdaj že oskarjevskega kratkega dokumentarnega filma A Girl in the River: The Price of Forgiveness (Dekle v reki: Cena odpuščanja) dal javno zavezo vlade, da bo naredila konec diskriminaciji in nasilju nad ženskami ter dekleti, najprej pa ostreje začela preganjati t.i. "uboje iz časti", ki v Pakistanu celo naraščajo. Zaradi slednjih vsako leto umre več kot tisoč pakistanskih žensk.

Projekcija filma pakistansko-kanadske novinarke in filmske ustvarjalke, Sharmeen Obaid-Chinoy, se je zgodila teden dni pred letošnjo podelitvijo oskarjev v vladni palači v Islamabadu, udeležili pa so se je vsi vladni predstavniki, partnerji pri razvoju, kot tudi predstavniki Združenih narodov (ZN) in civilnih iniciativ. Pakistanski premier se je po ogledu še enkrat zavezal in prvič javno naznanil, da se bo skupaj z drugimi voditelji iz 90. držav, ki so jeseni 2015 podpisali pobudo ZN, boril proti diskriminaciji glede na spol in nasilju, ki so ga deležne pakistanske ženske. “Nobene časti ni v častnih ubojih, povezovanje časti z uboji lahko imenujemo kvečjemu brutalnost,” je po poročanju ZN komentiral pakistanski voditelj, ki je očitno mislil resno. Le teden dni po omenjenem dogodku Global Citizen poroča, da so v tretji najnevarnejši državi na svetu za ženske, sprejeli prelomne nove zakone, ki bodo ostreje kriminalizirali družinsko, čustveno, psihično, ekonomsko ali spolno nasilje nad ženskami.

Na takšno nasilje upozarja tudi nagrajeni 40-minutni film, ki govori o Sabi, 18 letni pakistanski deklici, ki se je poročila z moškim, ki ga družina ni odobravala. V imenu t.i. "častnega uboja", ki je sicer nelegalen, sta jo njen oče in stric ugrabila pred domom družine novega moža, kamor se je preselila, jo odpeljala k obrežju reke, jo ustrelila v glavo, jo zavila v vrečo in vrgla v reko. Saba je ena izmed tisočih žrtev vsako leto, ki je bila brutalno napadena na takšen način, le da je ena izmed redkih, ki je napad preživela. Zgodba spremlja njeno okrevanje v bolnici in vrnitev k možu ter njegovi družini, kjer je deležna pritiskov, naj umakne obtožbe proti očetu in stricu ter jima javno oprosti, kar se še vedno zgodi v večini primerov.

Sharmeen Obaid-Chinoy, ki je ob prejetju že drugega oskarja za najboljši kratkometražni dokumentarni film spomnila na to, "kakšno moč ima lahko film in kaj lahko skupaj dosežejo odločne ženske," je v pogovoru za Huffington Post kot razlog za naraščanje »ubojev iz časti« navedla, da je to posledica vedno večjega števila žensk, ki se odloča za zakone iz ljubezni, ne pa v naprej dogovorjene zakonske zveze. "Moški zato vedno večjo opolnomočenost žensk, ki predstavljajo več kot polovico populacije, poskušajo preprečiti."

Tako civilno kot šeriatsko pravo sta do leta 1973 spremenila vse dele pakistanske ustave, ki so bili diskriminatorni glede na spol. Vendar zakonodaja "ubojev iz časti", napadov s kislinami, ki so jih največkrat dekleta deležna na poti v šolo, skupinska posilstva, pohabljanje, prisiljene otroške poroke in mnoge druge oblike zatiranja žensk, ki se izrazito dogajajo na podeželju, ne preganja dovolj ostro, saj zoper kršenje teh zakonov izvršne oblasti ne ukrepajo ustrezno.

A avtorica zmagovalnega filma vidi trenutno odprtost v pakistanski družbi kot zgodovinsko priložnost. "Če se v tem trenutku nahajte v Pakistanu, boste videli, kako močno so ženske začele delati, da bi prišlo do sprememb, od vasi, do mest. Čutijo se močne, svoj glas širijo na internetu, tiste, ki imajo dostop do izobraževanja pa vedno bolj pritiskajo na družbo,« pakistansko atmosfero z upanjem opisuje ena izmed enajstih žensk, ki so prejele oskarja za nefikcijski film in edina iz Pakistana, ki je prejela nagrado ameriške filmske akademije.

Unicefove statistike so leta 2013 potrdile napredek, saj se je število izobraženih pakistanskih žensk med 15. in 24. letom povečala za več kot štirideset odstotkov. K čemur je zagotovo pripomogla tudi mednarodna pozornost najmlajši prejemnici Nobelove nagrade za mir, Malali Yousafzai, najmlajše pakistanke aktivistke, ki se zavzema za prost dostop do izobraževanja vseh otrok. Poskus talibanskega napada na takrat 15-letno deklico je privedel do protestov po vsem Pakistanu. V tednih po napadu je več kot dva milijona Pakistancev podpisalo peticijo za pravico do izobraževanja, državne oblasti pa so zatem ratificirale ustavno pravico do brezplačnega in obveznega izobraževanja.