Sudanski novinarji pričeli z gladovno stavko za svobodo medijev

Več kot 30 sudanskih novinarjev je začelo največjo gladovno stavko v državi, v protest proti prisilni ukinitvi časopisa El Tayar. Sudan se trenutno uvršča na 174. mesto od 180 držav na indeksu svobode tiska Reporters without borders. V njem velja vse močnejša cenzura in finančno uničevanje medijev. Sudanski novinarji delujejo v enem izmed najbolj zatiralskih delovnih okolij, odkar je predsednik Omar al-Bashir leta 1989 v islamističnem udaru prevzel oblast, poroča Guardian.

V največji organizirani stavki te vrste v državi je novinarje El Tayarja pričakalo več sto podpornikov v prostorih časopisa v Kartumu. El Tayar je bil prvič začasno ustavljen s strani nacionalnih obveščevalnih sil v letu 2012, a je dve leti zatem dobil pritožbo zoper prepovedi na sudanskem ustavnem sodišču. Vendar pa zmaga ni ustavila diskriminacije medija s strani oblasti: v letu 2015 je bila celotna naklada časopisa 15-krat zaplenjena na tiskarskih strojih, kar je časopisu povzročilo velike finančne izgube.

Ashraf Abdelaziz, urednik Al Jarida, je dejal, da je nacionalna obveščevalna in varnostna služba (NISS) z zasegom naklade poskušala finančno izčrpati tudi njihov dnevnik. Prav tako je konec junija prenehanje izhajanja zaradi finančne krize napovedal časopis El Akhbar. Do leta 2016 je NISS zasegla 75 naklad različnih časopisov. Februarja je bilo v enem dnevu zaseženih še 14 dnevnikov, zatem pa še 17 publikacij. Cenzura pred objavo je bila ukinjena leta 2009, vendar se v resnici ni veliko spremenilo.

Dva pomembna sudanska urednika sta obsojena na smrtno kazen zaradi "napeljevanja k arabski pomladi" s svojo uredniško politiko. Marghani, odgovorni urednik vidnega El Tayarja, je dejal, da je obtožen »hujskanja ljudi proti režimu« zaradi široke kritike vlade. Oba urednika sta bila aretirana le nekaj dni zatem, ko je sudanski predsednik medijem obljubil, da bo uvedel "odločne ukrepe" proti novinarjem, ki kritizirajo njegovega finančnega ministra, Badra El Deen Mahmouda. Oba urednika sta obtožena zlorabe novinarskega položaja in objave lažnih novic, ki so ogrozile šeriatski ustavni sistem, čeprav je hkrati v nasprotju s sudansko sekularno ustavo.

Sudanski novinarji pravijo, da so pod močnimi pritiski s stalnimi strahovi, da bodo prisiljeno priprti. Salih, novinar že več kot 60 let, je dejal, da njegovo delo še nikoli ni bilo tako težko. Čeprav je bil večkrat pridržan, v 50. dve leti ni smel objavljati, nato pa je država časopis nacionalizirala za skoraj dvajset let, a še nikoli ni bil priča tolikšnim pritiskom. Danes se časopisi soočajo z dolgimi, nenapisanimi seznami prepovedanih tem. "Vsako jutro držim pesti, da ne bom dobil telefonskega klica, ki bi sporočil, da izdaja ni dosegla bralcev,“ poroča Guardian Africa network.

Tudi odgovorni urednik El Intibaha, El Sadig El Rizeigi, je dejal, da se novinarji te države soočajo s težavami, kot še nikoli prej. "V preteklosti je imel varnostni aparat rdeče teme, povezane s politiko in varnostjo. Zadnja zaplemba desetih časopisov v enem dnevu pa se je zgodila zaradi članka o družbenih problemih." Da je vsa vsebina obravnavana v okviru varnostnega aparata, je potrdil tudi odgovorni urednik El Ayam.

Zato želijo novinarji zadnjega ukinjenega časopisa opozoriti na težave o omejevanju svobode tiska v državi.

Shoma'il Alnour, novinar in kolumnist na El Tayar, je dejal, da prepoved zaznamuje pomemben premik v boju za svobodo izražanja v Sudanu. "To je prva gladovna stavka novinarjev v zgodovini sudanskega tiska, in prvi, ki se je zgodil zunaj zapora. Seveda imamo takojšen cilj, da se prepoved preneha, a še bolj branimo svobodo izražanja."

Osman Marghani, eden izmed urednikov, obsojenih na smrtno kazen, pa je iz svojega doma, kjer čaka na novice o kazni, dejal, da upa, da bo gladovna stavka dosegla več kot le ozaveščanje suspenzije El Tayarja, ki je v rokah nacionalnih varnostnih agentov: "Najboljši izid, ki ga pričakujem od te stavke je, da se med sudanskimi ljudmi širi kultura mirnih protestov."

Predsednik Omar al Bašir je sudanski predsednik od leta 1989, ko je izvedel nekrvav udar. Bashir je leto zatem uvedel šeriatsko pravo in odpravil politične stranke, leta 1996 pa vrnil civilno vlado in kot edini kandidat zmagal na predsedniških volitvah. Leta 2008 je Mednarodno kazensko sodišče pozvalo k njegovi aretaciji zaradi domnevnega genocida, zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov v Darfurju. Toda Sudan je obtožnico zavrgel kot kljubovanje suverenosti Sudana.

Na proteste v Sudanu je vplival revolucionarni val, ki se je začel v Tuniziji, kasneje pa razširil na druge bližnjevzhodne in severnoafriške države. Protesti so sledili kmalu po uspešnem referendumu za neodvisnost leta 2011, ki je odločil, da se Južni Sudan odcepi od Sudana in postane neodvisna država.

Kljub revščini in naraščajočim cenam, aktivisti niso sprožili gibanja, primerljivega z Egiptom in Tunizijo. Toda kombinacija težke taktike sudanskih varnostnih sil, vključno s pretepanjem in aretacijami, skupaj z drugimi dejavniki, je poskrbela, da so demonstracije izginile prav tako hitro, kot so se pojavile, piše AlJazeera.

Več o usodi Južnega Sudana si lahko preberete v recenziji Marcela Štefančiča Prihajamo v miru in članku Darje Kocbek.

Mladinin intervju s Tomom Križnarjem, mednarodnim aktivistom za pravice prebivalcev Sudana in Južnega Sudana pa tukaj.