Dolga senca vojnega hujskaštva Hillary Clinton

Ameriški predsedniki pri vprašanjih proračuna in številnih vprašanjih domače politike nimajo povsem prostih rok – drugače pa je pri vprašanjih zunanje politike, vojne in miru, kjer ima vsak od njih veliko moč samostojnega odločanja. Prav zato je zunanja politika tako pogosto orodje ameriških predsednikov za nabiranje točk. Toda prav tu lahko ameriški predsedniki naredijo največje napake. Politika ameriškega predsednika Georga W. Busha je nazoren primer. Ben Norton v Salonu prav zato opozarja na nekatere katastrofalne politike Hillary Clinton, ki so postale znane šele te dni predvsem glede Libije, ki se še zmeraj nahaja v državljanski vojni in kaosu. To je v precejšnji meri rezultat sedemmesečnega bombardiranja Libije s strani zveze Nato. Danes milijoni Libijcev živijo v državi ki jo nadzorujejo različne milice, z dvema vladama in dvema parlamentoma. Več kot 400.000 ljudi je beguncev. Vlada, ki so jo priznale zahodne države, nadzoruje le vhodni del države in Bengazi, vendar imajo celo tu islamistične milice pod nadzorom dele ozemlja. Libija je poleg delov Sirije in Iraka največje območje kjer se ustvarja »kalifat« Islamske države.

Po oceni Salona »celo kritiki podcenjujejo, kako katastrofalno slabo je bila kampanja bombardiranja Libije s strani zveze NATO«. New York Times je namreč objavil dva daljša članka, v katerih se podrobno ukvarjajo z vlogo Hillary Clinton pri Natovem bombardiranju Libije leta 2011. Objavljeni dokumenti kažejo, da je Hillary Clinton leta 2011 zelo pritiskala na ameriškega predsednika Baracka Obamo in mu svetovala naj se ZDA pridružijo Franciji in Veliki Britaniji v vojni. Prav tedaj so namreč podpredsednik John Biden, svetovalec za nacionalno varnost Tom Donilon in obrambni minister Robert Gates ter številni drugi uradniki ameriške administracije nasprotovali vstopu ZDA v vojno v Libiji. Toda nato je bila s tesno večino sprejeta odločitev o sodelovanju v intervenciji. Po oceni Salona članki v Timesu navajajo »globoko prepričanje Clintonove o ameriški moči, da dela dobro v svetu.«

Zvočni posnetki, ki so bili objavljeni že v začetku leta 2015 so pokazali, da so vodilni uradniki Pentagona in celo nekateri najbolj »napredni« demokrati v Kongresu bili tako zaskrbljeni zaradi vojno-hujskaškega obnašanja Clintonove, da so se z oblastjo Moamerja Gadafija pogajali v upanju, da krizo rešijo s pomočjo diplomacije.

Gadafijev sin Seif se je namreč z ameriško vlado želel dogovoriti o premirju in je zato odprl komunikacijske kanale z ameriškim generalštabom. Vendar je nato Hillary Clinton intervenirala in zahtevala, da naj se »nehajo pogovarjati« s predstavniki »Gadafijevega režima.« Član Kongresa Dennis Kucinich je avgusta leta 2011 napisal pismo Clintonovi in Obami in v njem opozarjal na hude posledice vojne v Libiji. »Z menoj se je pogovarjal posrednik iz Libije ki je dejal, da se je polkovnik Gadafi pripravljen pogajati o koncu konflikta pod pogoji, za katere se zdi da so v skladu z ameriško politiko,« je zapisal Kucinich. Vendar so njegovo posredovanje v State Departmentu ignorirali. »Vse kar slišim iz zunanjega ministrstva je, da jih to sploh ne zanima. Zunanja ministrica Clinton se sploh ne želi pogajati,« je potrdil tudi vir iz ameriške obveščevalne službe. Na koncu je to, da se ni pogajala, postalo temelj njene politike. Ko pa so Moamerja Gadafija brutalno ubili ter pred kamerami pred smrtjo tudi spolno zlorabili z bajonetom, se je Clintonova v televizijskem prenosu nad tem smejala, rekoč, »mi smo prišli, mi smo videli, on je umrl!«

Čeprav se ameriška javnost večinoma ukvarja z odgovornostjo Clintonove za »primer Bengazi« in ubojem ameriškega veleposlanika, ki so ga zakrivili skrajni islamisti ter z njenim neskrbnim ravnanjem s strogo zaupnimi sporočili na svojem poštnem strežniku, pa prav korespondenca Hillary Clinton s Pentagonom zaradi intervencije v Libiji predstavlja najboljši primer njene nesposobnosti za sprejemanje odgovornih zunanjepolitičnih odločitev.

»Ironija medijskega pokrivanja Libije je, da so bili desničarski mediji, ki naj bi bilo bolj naklonjeni vojni, bolj uvidevni in prizadevni pri ocenjevanju dediščine Clintonove v Libiji. V dogmatskem dvostrankarskem političnem sistemu je takšne dvojne standarde morda potrebno pričakovati,« ocenjuje Ben Norton in nato kot primer drugačnega ravnanja navaja tudi eno od boljših analiz sporne vloge Hillary Clinton v katastrofalni intervenciji zveze NATO v Libiji, ki jo je naredil levo usmerjeni časnik Jacobin, v članku »Huje kot Bengazi«, ki ga je napisal novinar David Mizner. Ta je jasno zapisal, da je afera »Bengazi« zgolj »stranska epizoda« ter da je »pravi škandal njena vloga v podpihovanju vojne zoper Libijo.«