Tjaša Kosar

 |  Svet

"Preprost človek si želi samo hitre rešitve"

© Tomo Lavrič

Slovenske knjigarne je minule dni obiskovala slovaška pisateljica, publicistka, gledališka režiserka in univerzitetna predavateljica Daniela Kapitáňova. Lani je izšel slovenski prevod njenega romana Samko Tále: Knjiga o britofu, ki je šestnajst let nazaj navdušil Slovaško, leta 2010 pa tudi britansko bralstvo. Pripoved o 44-letnem Samku, sodobni slovaški različici kultnega češkega norčka Švejka, je izšla že v peti izdaji in bila prevedena v deset jezikov. Zgodba na tragikomičen način razgalja slovaško družbo od druge svetovne vojne do sredine 20. stoletja, vzporednice med tedanjo in sodobno družbo pa lahko rišemo še danes.

Njena satira uteleša centralno-evropsko norost konformizma, združeno s specifičnim slovaškim odzivom, ki tega ne razlaga, temveč oriše, so zapisali v recenziji The Times Literary Supplement. Skozi roman se razkriva odnos slovaške družbe do družbenih manjšin: Romov, Madžarov, Čehov, istospolno usmerjenih, temnopoltih.

"Če primerjam tabuje in stereotipe, ki sem se jih dotaknila v knjigi pred več kot šestnajstimi leti z današnjim časom, smo Madžare kot grešne kozle zamenjali za begunce. Na Slovaškem v tem trenutku vlada velika apatija in strah. 90 odstotkov ljudi je strah neobvladljive mase ljudi, v celotni naši zgodovini ni bilo obdobja, da bi nekdo od zunaj bežal k nam, vedno smo iz države bežali mi. Na internetu se izliva mnogo sovraštva, velik odstotek je na nedavnih volitvah dobil tisti, ki je izrekal, da v državi migrantov ne želi. Ljudje imajo občutek, da jih nihče ne sliši. V osnovi se ni spremenilo kaj dosti, le kar se tiče homofobije, je danes vendarle malo nižja, kot je bila v 90. letih, že generacija za mano je do istospolne usmerjenosti bolj tolerantna in povečini povsem odprta. Še vedno je močan tabu čas druge svetovne vojne, ko smo kolaborirali s Hitlerjem. Ravno s tega obdobja današnji nacionalisti vlečejo ves kapital, ki ga opisujejo kot najsvetlejše obdobje v slovaški zgodovini, ker smo takrat imeli svojo državo. Zanimivo, da imajo tabuji svoja modna obdobja, pridejo in grejo, a se vedno vračajo," je povedala avtorica.

Glavni lik, Samko Tále, je 43 let star moški-otrok z ledvično boleznijo, ki ga drži v krempljih invalidnosti vse življenje (zaustavila mu je tudi rast in zorenje). Življenje mu nekoliko manj greni druga bolezen z ustreznim imenom, a Samko poudarja, da ni počasen. Pa vendar sta njegov um in logika na ravni otroka. Nič mu ne uide in dogodke, ki se dogajajo okrog njega, rad prilagodi svojim omejenim pogledom na svet. Hitro se navduši nad absolutno avtoriteto, rad ima jasna pravila in red.

Samko ima malo razumevanja ideologije – s pomočjo dedka, ki je bil vnet komunist ter očeta, ki je bil vse, hkrati pa nikoli ni imel nikakršne usmeritve - ima močan občutek za prav in narobe, kar vidi, razvršča na črno-belo, kot tak pa je še posebej dojemljiv za absolutistične zahteve komunizma in nacionalizma.

“Če bi ta trenutek pisala drugi roman, bi se ponovno lotila družbene kritike človeške neumnosti. To večno željo po enostavnih rešitvah in enostavnem videnju sveta. Ravno ta želja človeka po poenostavitvi, deljenju na črno in belo me je gnala pri prvem romanu. Že sama znanost nam pravi, da je vse kompleksno in večplastno, preprost človek pa si želi samo hitre reštive.”

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.