Anže Lebinger

 |  Politika

Strokovnjaki v popularnih medijih

Strokovnjaki in raziskovalci po svetu so ocenjeni in napredujejo pretežno glede na objave v prestižnih revijah, katerih članke presojajo njihovi kolegi. Asit Biswas in Julian Kircherr menita, da bi morale veljati tudi objave v popularnih medijih. Veliko največjih svetovnih mislecev namreč izhaja prav iz akademskih krogov. Univerzitetni profesorji pa v nasprotju s tem večinoma niso del javnih debat oziroma nimajo vpliva na oblikovanje politik. Pravzaprav se akademiki pogosto zmrdujejo nad objavljanjem v popularnih medijih. V zapisu na spletni strani Londonske raziskovalne univerze za ekonomijo in politične znanosti (LSE) omenjajo izjavo profesorja na eni izmed konferenc Oxfordske univerze, ki meni, »da je objava mnenjskega uvodnika podobna aktivizmu«. Odsotnost univerzitetnih profesorjev se je sicer v političnih debatah v zadnjem času še poslabšala. Delež njihovih objav v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja v prestižni reviji The American Political Science Review, ki so se nanašali na politična priporočila, je bil 20-odstoten. Danes je takšnih objav za pičlih 0,3 odstotka.

Celo dialog med akademiki čedalje bolj upada. Med 1,5 milijona znanstvenih člankov, ki so objavljeni na letni ravni, jih kar 82 odstotkov ni citiranih niti enkrat. In četudi pride do citiranja, to še ne pomeni, da so bila ta dela dejansko prebrana. Po nekaterih ocenah je zgolj 20 odstotkov citiranega tudi prebranega. Avtorja članka na strani LSE ocenjujeta, da v povprečju posamičen znanstveni članek prebere le 10 ljudi. Posledično je učinek objav zanemarljiv celo znotraj akademskih skupnosti.

Mnogi raziskovalci stremijo k temu, da bi pomagali povečevati znanje na svojem področju in dejansko vplivali na politično odločevanje, toda izvajalci politike le redko berejo tovrstne, specializirane revije. To naj bi veljalo celo za tako uveljavljene revije, kot so Nature, Science in The Lancet. »Nič čudnega,« menita avtorja, saj je večina teh revij odbijajoče dragih za kogarkoli izven akademskih krogov. Kljub določenim prizadevanjem za odprt dostop je nato problematična še dolžina tekstov in težavnost branja specifičnega znanstvenega jezika.

Kratkost in jedrnatost je ključna. Mnogi vladni voditelji vsako jutro zahtevajo nekaj strani dolgo obnovo o tem, kaj se o njihovi politiki piše v medijih. V Indiji je s tem pričel Indira Gandhi. Ministri v Kanadi počnejo podobno. Prav zaradi te osredotočenosti na analizo popularnih medijev, bi morali akademiki premisliti o povečanju tovrstnih objav. Project Syndicate je neprofitna organizacija, ki z distribucijo komentarjev svetovnih mnenjskih voditeljev več kot 500 časopisem v 154 državah (300 milijonov bralcev) olajšuje prav to. Komentar, ki ga neprofitna organizacija sprejme, je avtomatično preveden v 12 drugih jezikov. Kljub temu pa za poklicno napredovanje še vedno prevladuje pomembnost objavljanja v specializiranih revijah, ki jih ocenjuje akademska skupnost. Dejanska branost je prehitro drugotnega pomena.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.