Slutnja človeške prisotnosti

Kiparka Brina Ivanetič v Zgodovinskem atriju ljubljanske Mestne hiše razstavlja dva objekta pod naslovom Telo in nič ali prisotnost človekove odsotnosti, kot sta osnovne premise njenega projekta na kratko ubesedili Brina in njena kuratorica Katarina Stopar.

“Prisotnost človekove odsotnosti“ Brina Ivanetič tematizira in problemsko analizira skozi temo spanja in smrti. Saj sta – spanje in smrt – za človeka še vedno neulovljiva v svoji transcedentalnosti. Pa naj se znanstveniki in filozofi še tako trudijo, da bi jo enkrat za vselej razvozljali, razložili ali ju naredili manj skrivnostna in bolj razumljiva. Ampak ne gre! Spanje in smrt v nekem smislu enačimo; kljub temu, da ne vemo prav veliko o smrti, kaj šele o posmrtnem življenju. Zato bo med spremljevalnimi dogodki razstave tudi predavanje Zore Žbontar o smrti in spancu vse od srednjega veka do danes.

Četudi se zdi, da spanje spominja na smrt, ko spimo sanjamo in dihamo, kaj se dogaja, ko smo mrtvi še vedno ne vemo. A to nas ne ustavi, da smrt in njena zagonetnost ne bi bila predmet spekulacij, takšnih in drugačnih razlag, manipulacij in mističnih doživetij... In seveda, ko znanost in družbene vede odpovedo, nastopi umetnost. Le ta ima odgovore, ko vse drugo odpove. Ali res? Umetnost sicer ne pozna enoznačnih odgovorov, ampak skozi vizualizacijo in močjo podob sugerira, poglablja vprašanja, analizira in sintenzira ter skozi prispodobe pripelje včasih do posebnih in enkratnih doživetij, včasih pa zgolj do praznih podob, ki navidez dajejo odgovore, a v sebi še vedno skrivajo vprašanja.

Brina Ivanetič je v atriju postavila dva objekta: prvi je veliki črni kubus. Vstopiš v črni prostor/kubus, za seboj pripreš vrata in v temi se za drobnimi črnimi mrežami začno osvetljevati bele stilizirane človeške glave (kot simbolične doprsne maske ali podobe odsotnega posameznika), njihov zvok pa je nesinhrono dihanje, kašljanje, cmokanje. Stojiš v temi, zreš v zamrežene bele svetleče silhuete anonimnih glav in poslušaš dihanje, na trenutke se zdi, da poslusaš lastno dihanje in požiranje sline. Impresivno doživetje, ki v svoji tehnični izvedbi sploh ni enostavno. Zato Brini (letnik 1987) tudi vse pohvale; tudi ne glede na to, da je tehnične vidike postavitve domislil izurjeni Brane Ždralo in, da je Radio Študent poskrbel za zvok. Brina je tista, ki je mislila ta projekt!

Drugi Brinin objekt, ki je postavljen v dialog s črnim kubusom, je postelja z odejo, oblikovano po telesu, ki je ležalo na njej, a telesa ni več. Objekt je naslovila – Ko spimo, nas ni, (2012). Kuratorica Katarina Stopar pa je zapisala, da je - ”kot izpraznjeni anti-volumen svetlega spalnega prostora in se lahko bere kot pobeg v nezavedni prostor sanj, neodvisen od omojitve telesa.”

Brina nam na razstavi predstavi bistvo svoje diplomske naloge na ALUO v Ljubljani. Izdelala pa jo je lahko v prostorih nekdanje tovarne, avtonomni ustvarjalni coni.

Zato pa je navdihujoča Brinina razstava. Kajti, Brina razmišlja globoko, ostro, široko in na koncu ustvari sugestivne objekte, ki so za tako mlado umetnico, izredno zreli in obetajo vznemirljive artefakte bodoče slovenske “kiparske“ produkcije. Tudi ne glede na vzore v zgodovini likovne umetnosti, ki so jo navdihnili in ji dali impulz, je suverena, izrazno močna avtorica. Če ji bodo okoliščine umetnostnega establišmenta (domačega in tujega) le dovolile, da ostane samosvoja, razmišljujoča in likovno občutena ustvarjalka, ki ve in sluti, da digialna doba potrebuje subtilne ustvarjalce, ki znajo oblikovati tudi materijo in niso zgolj “igralci“ digitalnih, manipulativnih podob takšnih in drugačnih ekranov, bomo v prihodnosti Brino srečali tudi izven naših meja, kot tisto ustvarjalko, ki bo med trendsetterji svetovne produkcije.

Na koncu je potrebna vendarle opozoriti, da upravljalci razstavišča Zgodovinski atrij ljubljanske Mestne hiše, niso bili prav prijazni do umetnice in njene kustusinje, saj niso umaknili makete Cukrarne, lestve in osamljenega reflektorja, (predvidevamo ostanke predhodne razstave), ki so vidni v globini arkad. Če jih že niso utegnili umakniti, bi lahko “ostanke“ vsaj zastrli z zavesami. Težka draperija zaves bi celo koristila aktualni postavitvi - Telo in nič.

Razstava bo na ogled do 3.aprila 2016 v Zgodovinskem atriju ljubljanske Mestne hiše.