Streli na polju, kjer raste soja

Brazilska zvezna država Mato Grosso je eden od največjih svetovnih proizvajalcev koruze, soje in govedine. Je center brazilskega agrobiznisa, ki svoja že tako ogromna polja iz leta v leto širi na območja gozdov, rezervatov staroselcev, na naravovarstvena območja in polja majhnih kmetov. Agrobiznis v Mato Grosso ustvarja milijonarje in milijarderje, kar privlači brezvestne poslovneže, ki se požvižgajo na zakon, varovanje okolja in staroselce, ki živijo v Kampu dobrega upanja, v die Zeit piše Thomas Fischermann.

Marcelo Bassan je lastnik farme Arauna, ki je v bližini kampa. Proti prebivalcem kampa se bori, da bi pridobil še več zemlje, ki mu iz pravnega vidika sploh ne pripada. Zaposleni na farmi so družine majhnih kmetov, ki živijo v kampu, več krat prestrašili, nazadnje lani. Njihove hiše so zažgali, krave in pse pobili, z revolverji so streljali v zrak in pred noge. Nezakonito zaseženo zemljišče je Bassan dal obdati z močno ograjo, ki jo varujejo oboroženi varnostniki, zato so prebivalci kampa prisiljeni živeti na cesti. Sam pa živi v bližnjem mestu hotelu z bazenom, ko pride pogledat svojo farmo.

Enake težave, kot jih imajo ljudje, ki živijo v Kampu dobrega upanja, ima veliko majhnih kmetov v Braziliji. Po podatkih organizacije Landpastorale je bilo v zadnjih 15 letih v državi Mato Grosso pregnanih vsaj 20 tisoč družin. Njihovo število se povečuje, na leto je 30 do 40 ljudi, ki se uprejo, ubitih. Na eni strani so kmetje, ki lahko kmetujejo na do 100 hektarov velikih kmetijah, ki so na državni zemlji. Ne samo za Slovenijo, kjer povprečna kmetija meri 6 hektarov, so to velike kmetije, ampak tudi za Nemčijo, kjer ima povprečna kmetija 60 hektarov. Proti agrobiznisu z ogromnimi pašniki, monokulturami s koruzo in sojo, pa te kmetije niso velike.

Farma Arauna meri 14 tisoč hektarov. Prebivalci Kampa dobrega upanja bi radi dobili 9000 hektarov nazaj. V skladu z brazilsko zakonodajo za varstvo okolja bi od tega lahko 1800 hektarov namenili za kmetovanje. Na teh njivah bi enako kot prej pridelovali riž, fižol, buče in okro, pa bananovce in korenine manioke. Redili bi prašiče in kokoši. Na teh njivah ne bi sadili ne soje, ne bi jih spremenili v neskončne pašnike za govedo, »ki bodo ta planet nekega dne še uničili«. Ne bi jih obdelovali z ogromnimi stroji, ne bi jih škropili z letali.

Uradno nihče od pristojnih ne oporeka prebivalcem kampa, da so v skladu z zakonodajo upravičeni do te zemlje, a njihove tožbe ležijo založene na sodišču. Celo načelnik lokalne policijske postaje priznava, da so protizakonite in nasilne zasedbe zemlje velik problem. Policija se na teh zasedbe kljub temu odziva pozno ali sploh ne. Uradniki kmete, ki ostanejo brez zemlje, pustijo čakati v vrstah in jih zmerjajo s »potepuhi«. Lokalna katoliška cerkev sumi, da je mnogo policistov in sodnikov podkupljenih, v nekaterih primerih so bili ti sumi potrjeni.

V samo nekaj letih so v Matu Grassu iz nič zrasla tudi nova mesta. Najpomembnejše med njimi je Sorrioso. »Vse ceste v mojem mestu so asfaltirane,« se hvali župan Dirceu Rossato, ki je eden velikih pridelovalcev soje in koruze. Ob dovoznih cestah v mesto so nameščeni smerokazi do pisarn kemijskih podjetij med katerimi so Monsanto, Bayer in Dow.

Podobno kot drugi veleposestniki, ki so prav tako hkrati župani, guvernerji, poslanci in senatorji, Dirceu Rossato noče nič slišati o zastrupljanju zemlje, obolevanju ljudi, varstvu okolja.