Je doba sporazumov o prosti trgovini mimo? 

Sporazumi o prosti trgovini so bili desetletja eden najbolj trdnih elementov platform ekonomskih in političnih elit. Kateri od predstavnikov političnih strank je sicer tu in tam izrazil nasprotovanje kateremu od tovrstnih sporazumov. Toda, ko je bil izvoljen, so ti ljudje na te kritike pozabili ter sklepali in ratificirali trgovinske sporazume z različnimi državami. To utegne biti mimo, v New York Timesu piše Jared Bernstein, svetovalec podpredsednika ZDA Josepha Bidna za ekonomijo.

Prvi razlog za to je po njegovih besedah v tem, da je ekonomski populizem sedanje predsedniške kampanje privedel do tega, da je bilo treba priznati, da je razširitev trgovine dvorezen meč. Obramba globalizacije temelji na prepričanju, da so Američani primarno potrošniki, ne delavci, torej da so nizke cene njihova večja skrb kot nizke plače. Nesporno je, da je razširjena trgovina prinesla močno povečano oskrbo z dobrinami in storitvami po nižjih cenah za potrošnike. Toda osnovna teorija trgovine cene povezuje s plačami. V ZDA velja prepričanje, da je globalizacija močno prispevala k stagnaciji plač in k povečanju neenakosti. Realna plača za delavce v tovarni v ZDA se v zadnjih 35 letih ni bistveno spremenila, produktivnost pa se je v enakem času povečala za več kot 200 odstotkov.

Jared Bernstein opozarja, da ne bi več smeli kupovati statističnih argumentov, da sporazumi o prosti trgovini zagotavljajo rast in delovna mesta. To je tudi glavni argument zagovornikov sporazuma o trgovini in investicijah (TTIP), o katerem se pogajata EU in ZDA.

Naslednji argument proti tovrstnim sporazumom je, da v njih prevladujejo interesi investitorjev in podjetij. Po podatkih časopisa Washington Post ke 85 odstotkov članov odborov, ki svetujejo administraciji v Washingtonu o Transpacifiškem sporazumu o prosti trgovini, iz zasebnega sektorja in trgovinskih organizacij, preostalih 25 odstotkov članov teh odborov prihaja iz sindikatov, nevladnih organizacij, akademskih vrst in iz uprave.

Če bi sporazume o prosti trgovini res ukinili, kaj bi to pomenilo za trgovinsko politiko in gospodarstvo v prihodnjih nekaj letih? Jared Bernstein pojasnjuje, da trgovine nikakor ne gre enačiti s trgovinskimi sporazumi. Trgovinski sporazumi so samo tehnični dogovori med trgovinskimi partnerji, uspešna trgovina ima veliko več skupnega s konkurenčnimi prednostmi, menjalnimi tečaji, kakovostjo dobavnih verig kot s trgovinskimi sporazumi. »Ne bomo manj trgovali, če ne bomo podpisali naslednjega trgovinskega sporazuma,« za ZDA navaja Bernstein. Enako seveda velja tudi za EU.

Ukinitev sporazumov o prosti trgovini je priložnost za večje osredotočenje politike na delavce in bolj uravnoteženo trgovino. Delovna mesta v proizvodnji, ki jih je odnesla globalizacija se res ne bodo vrnila, a vprašanje ni, ali se lahko vrnemo v preteklost, ampak, kako iti naprej, ali lahko recimo vzpostavimo dobavne verige, v katerih ne bomo samo oblikovali novih izdelkov, ampak jih bomo tudi proizvajali sami. Konec obdobja trgovinskih sporazumov gre zato pozdraviti, saj bi lahko vzpostavili naslednjo generacijo napredne proizvodnje in pomagali izvoznikom, da bi se borili proti manipulacijam z valutami. To bi bilo bolj produktivno kot se z vsemi sredstvi boriti za naslednji trgovinski sporazum, piše Jared Bernstein.