Resnica o ozadju mednarodne čokoladne industrije

Čokolada je ena najbolj priljubljenih sladic na svetu, zato je postala izdelek množične potrošnje: povprečen Evropejec in prebivalec ZDA na leto poje več kot 5,2 kilograma čokolade. V Evropi se proda 47 odstotkov, v ZDA pa 20 odstotkov čokolade. Na visoko konkurenčnem trgu kakava in čokoladnih izdelkov je le nekaj velikih akterjev. Podjetja, ki nadzirajo več kot polovico svetovnega trga so: Cargill (ZDA), Barry Callebaut (Švica), ADM (ZDA), Petra Foods (Singapur) in Blommer (ZDA). V raziskavi »Grenko sladka čokolada: resnica v ozadju mednarodne čokoladne industrije« je izpostavljeno, da medtem ko priljubljenost čokolade raste pa premalo pozornosti posvečamo temu, od kod prihaja in v kakšnih pogojih se proizvaja njena glavna sestavina – kakav. 

Medtem ko peščica močnih podjetij tekmuje za še večji tržni delež in višje dobičke, se milijoni kmetov soočajo z vse nižjimi prihodki in vse večjo revščino. Poleg tega trenutno samo v Gani in Slonokoščeni obali na plantažah kakava dela do 2 milijona otrok, od katerih jih 500 tisoč opravlja nevarno delo, ki resno ogroža njihovo fizično in mentalno zdravje, kratena pa je tudi njihova pravica do izobraževanja. Velik problem predstavlja še diskriminacija in neenakost pridelovalk kakava.

Večina kakava se porabi na severni polobli, gojijo pa ga v tropskih predelih. Letno je proizvedenih okrog 4,2 milijona ton kakava. 70 odstotkov kakavovih zrn prihaja iz štirih zahodnoafriških držav – Slonokoščene obale, Gane, Nigerije in Kameruna. Slonokoščena obala zagotavlja tretjino vsega kakava na svetovnem trgu. Do leta 2012 je svetovni trg čokoladnih izdelkov ustvaril 80 milijard dolarjev neto prometa, v letu 2016 pa se bo po predvidevanjih povečal na 100 milijard dolarjev.

Gojenje kakava temelji po eni strani na intenzivnem ročnem delu, zaradi česar so stroški vzdrževanja in pridelave zelo visoki; po drugi strani pa so glavne značilnosti sodobne industrije čokolade siromašenje pridelovalcev kakava, izkoriščanje delavcev in otroško delo. Poleg tega velja omeniti tudi negativni vpliv na okolje. Največji okoljski problemi, ki so posledica napačnega in netrajnostnega kmetovanja, so krčenje deževnega gozda zaradi degradacije tal, zastrupljanje prsti in vode s pesticidi in gnojili ter posledično izgubljanje biotske raznovrstnosti.

Kakav predstavlja glavni vir dohodka 5,5 milijonom malih kmetov ter zagotavlja življenje več kot 14 milijonom podeželskih delavcev in njihovih družin. V nekaterih državah Zahodne Afrike (Slonokoščena obala, Gana, Kamerun) je od kakava kot glavnega vira dohodka odvisnih tudi do 90 odstotkov kmetov, ki se ukvarjajo s pridelavo kakava.

Toda gojenje kakava ni več donosno: večina kmetov je obubožanih in zaslužijo manj kot 1,25 dolarja na dan, kar pomeni življenje pod absolutnim pragom revščine. V Gani je dnevni prihodek kmetov 0,84 dolarjev, v Slonokoščeni obali pa prejmejo kmetje 0,5 dolarja dnevno. Povpraševanje po kakavu sicer skokovito narašča in bo v naslednjih letih doseglo 20-odstotno rast (skupaj z rastjo cene, ki pa stalno niha), si večina pridelovalcev ne more privoščiti dostojnega življenja in živi globoko pod pragom revščine.

Medtem ko so se dobički mednarodnih čokoladnih podjetij povečali, se je cena kakavovih zrn v obdobju 1950–2010 prepolovila. Pridelovalci kakava so po drugi strani slabo organizirani in nimajo vpogleda v cene kakava na svetovnem trgu, svoj pridelek so tako prisiljeni prodajati po ceni, ki jo narekujejo posredniki. Kmetje prejmejo le manjši delež tržne cene kakava, ki je odvisna od lokalnih trgovskih struktur, davkov, kakovosti zrn in prostorov za shranjevanje. Kmetje v Slonokoščeni obali so tako prejeli 40–50 odstotkov, v Gani pa 70 odstotkov cene, določene na svetovnih trgih.

Kaj lahko naredimo kot potrošniki? Pri kupovanju čokolade ali izdelkov s kakavom lahko izberemo izdelke s certifikatom pravične trgovine in ekološke izdelke. Ali pa kupujemo izdelke, ki spoštujejo standarde Svetovne organizacije za pravično trgovino (WTFO). Na spletni strani Supplycha!nge je možno podpisati peticijo in pridobiti informacije o različnih blagovnih znamkah trgovskih verig in načinih, na katere so proizvedene.