MLADINA Trgovina

Katja Perat

15. 4. 2016  |  Mladina 15  |  Kultura

Zdolgočasena ženska je nevarna ženska

Dobra žena Jill Alexander Essbaum ali kako je gospa Bovary srečala Petdeset odtenkov sive

Pesnica Jill Alexander Essbaum, katere romaneskni prvenec je postal prodajna uspešnica, prehvalil ga je New York Times, še Oprah je zastavila dobro besedo zanj.

Pesnica Jill Alexander Essbaum, katere romaneskni prvenec je postal prodajna uspešnica, prehvalil ga je New York Times, še Oprah je zastavila dobro besedo zanj.

Ko sem nedavno na züriškem letališču z enega letala hitela na drugo, mi je na izpostavljeni polici letališke knjigarne v oči padla knjiga. Bohotno cvetlično tihožitje na sinjemodri podlagi, čez pa orjaški napis Hausfrau. In je šla z mano. Ne bom lagala, izključno zaradi dovršenega oblikovanja in naslova, ki je nekako obetal.

Izkazalo se je, da je pri Penguin Random House natisnjeni romaneskni prvenec ameriške pesnice Jill Alexander Essbaum, ki se rada zgleduje po Silvyi Plath, med tem, ko piše o seksu, Bogu in osamljenosti, prodajna uspešnica, prehvalil jo je New York Times, še Oprah je zastavila dobro besedo zanjo, na internetih pa je vzklilo stališče, da gre za kombinacijo Gospe Bovary, Ane Karenine in Petdesetih odtenkov sive. Stvari so začele postajati zanimive.

Hausfrau, ali kot pravi slovenski prevod Andree Potočnik, ki so ga v rekordnem času po izidu izvirnika natisnila Učila: Dobra žena, je zgodba o Anni Benz, ki je po poklicu tisto, kar bi hrvaška glasbena zvezdnica Jelena Rozga opisala s sveto triado žena-mati-kraljica. Je Američanka, ki je svoji ljubezni (ali vsaj njeni različici, kot rada reče) sledila v Zürich in se na svoji poti izgubila bolj temeljito od Danteja, ki je zataval v temačni gozd svojega življenja in se nato znašel pred vrati pekla. Anna je namreč bankirjeva žena in mati treh otrok, ki je zapustila eno domovino, kjer se ni nikoli počutila zares doma, in jo nadomestila z drugo, v katero si nikoli zares vživela. Nima izpita za avto, nima lastnega bančnega računa, nima službe, svoje otroke večino časa prepušča v skrb moževi materi, ki živi nekje v soseščini. Edina stvar, ki jo Anna ima, je depresija. In kopica ljubimcev, ki jih uporablja za to, da bi zamašila luknjo, ki zeva v njeni duševnosti. Anna je ženska, ki sicer nosi masko odraslega človeka, pod njo pa živi krhek, neizdelan in docela nesamostojen otročič.

Dobro ženo otvarja seznamčič citatov, med katerimi je najti tudi po enega Junga in Wittgensteina. Ne zastonj: iz spogledovanja z jungovsko psihoanalizo in teorijo jezika je namreč zgrajeno okostje romana. Avtorica od nas in od svojih likov (morda pa tudi od sebe) ne zahteva preveč. Ni nam treba žvečiti resne teorije, kar dobimo ponujeno, so večinoma drobne jezikovne in miselne mahinacije, ki ne prinašajo ničesar posebno novega, so pa dragocene, ker so večinoma resnične, kot na primer tale pomislek o rabi nepravilnih glagolov v nemščini: »Pet najpogosteje uporabljenih nemških glagolov je nepravilnih. Njihovo spreganje ne sledi vzorcu: Imeti. Morati. Želeti. Iti. Biti. Lastninjenje. Zaveza. Hrepenenje. Beg. Obstoj. Sami koncepti. In vsi nepravilni. Ti glagoli so zgostitev nezadostnosti. Življenje je izguba. Stalna, običajna izguba. Tudi izguba ne sledi vzorcu. Preživiš jo samo s tem, da si zapomniš, kako.« Essebaumovi se še kako pozna, da je pesnica in da ve, da je besede treba gledati zelo od blizu, če hočemo, da nas nagradijo s pomenom. In kakor besede, tako je treba gledati tudi značaje.

Dobra žena, slovenski prevod, in Hausfrau, ameriški izvirnik

Dobra žena, slovenski prevod, in Hausfrau, ameriški izvirnik

Anno srečamo v tistem trenutku njenega devetletnega ponesrečenega srečanja s Švico, ko se (vsaj na videz) odloči, da bo vajeti vzela v svoje roke, in kot vsaka dobro situirana gospodinja s preveč časa se najprej vpiše na začetni tečaj nemščine, potem pa začne obiskovati še psihoterapevtko. A tu se pojavi zanka: nobena šola, nobeno vodstvo in nobena strokovna pomoč ne bodo nikoli zmogli odrešiti človeka, ki noče biti odrešen. In Anna, hja, Anna ne ve prav dobro, kaj hoče. Ker ne ve prav dobro, kdo je. Doktorica Messerli, njena psihoanalitičarka, jo na neki točki na primer povpraša, kaj si je želela postati, ko je bila še otrok. In Anna odvrne: »Ljubljena. Zaščitena. Zavarovana.« Njena največja težava je namreč v tem, da se nikakor ne more privaditi na misel, da bi lahko bila gospodarica svoje lastne usode. Zato doktorica Messerli svoje poizvedovanje nekoliko eksplicira: »Ni Anne skrbelo, da perpetuira stereotip krhke, podrejene ženske? Da jo je razen načina oblačenja, jezika, ki ga je govorila, in mobitela v njeni torbici zelo malo stvar razločevalo od žensk, ki so živele petdeset, sedemdeset, sto let pred njo? Tudi one niso vozile avtomobilov ali imele bančnih računov. Ni razumela, da bi lahko postala, karkoli bi si želela postati? Se ji ni zdelo, da je bila odgovorna za to, da bi nekaj bila?«

Lidija Haas, ki je za The Guardian prispevala relativno neprizanesljivo recenzijo proznega prvenca Essbaumove, tega ni mogla preboleti. Kako lahko v enaindvajsetem stoletju, ko ne Bog na višavah ne družbena pričakovanja moderni ženski več ne nalagajo nobenih resnih pričakovanj in nad njo ne izvajajo več nobenih resnih pritiskov, nekdo živi takšno življenje? Ima tak literarni lik sploh smisel? Bolje bi bilo, če ga ne bi imel. A srhljiva resnica stvari je, da se takoj lahko spomnim ne ene, temveč precej žensk, ki so zatavale v ne dosti drugačna življenja, kot je življenje Anne Benz. Devetnajsto stoletje, če smo realni, ni tako daleč, da bi vse, kar je bilo v njem vzgojeno, do danes že ovenelo.

Dobra žena je predvsem knjiga o nujnosti boja za lastno srečnost, napisana na negativnem primeru. Je tekst, ki opozarja, da se je za srečnost nujno postaviti ne zgolj zato, da nam ne bi bilo treba živeti v nesreči, temveč predvsem za to, ker je to edini pogoj kateregakoli etičnega ravnanja. Kdor izbere bedo, namreč vanjo hote ali ne vleče še vse, ki ga obdajajo.

Nekaj pa vendarle drži. Anna Benz, ki vse, ki imajo pet minut časa, sprašuje, ali verjamejo v predestinacijo, ni bila obsojena na to, da živi žalost, ki jo živi. Imela je vse možnosti, da bi se s svojo situacijo spopadla. Lahko bi, na primer, namesto priročnih začela sprejemati pravilne odločitve. Lahko bi odkrito spregovorila s svojo psihoanalitičarko. Namesto ljubimcev bi si lahko poiskala prijateljice. Lahko bi si našla službo. Lahko bi zapustila moža. Lahko? Lahko v danem primeru morda ni najbolj posrečena izbira besede. Gotovo bi bilo težko. Bi pa bilo nujno. Ali kot na nekem mestu reče doktorica Messerli:

»Psihoanaliza ni terapija. Namen večine terapij je, da bi se počutili bolje. Psihoanaliza pa vas namerava spremeniti v boljšega človeka. To ni ista stvar. Analiza je redko čutiti prijetno. Pomislite na zlomljeno kost, ki se je nepravilno zacelila. Ponovno jo je treba zlomiti in jo naravnati. Druga bolečina je običajno močnejša od izvorne travme. Res je, da potovanje ni prijetno. Anna: ni mišljeno, da bi bilo.«

Življenje, kot je Annino, je predvsem opomin na to, da za človeka ni ničesar hujšega, kot je izolacija. Izolacija, ki je ne rojevajo samo zunanje okoliščine, kot je zdomstvo ali nezadostno poznavanje jezika, temveč predvsem odločitev za življenje v laži.

Življenje, kot je Annino, je predvsem opomin na to, da za človeka ni ničesar hujšega, kot je izolacija. Izolacija, ki je ne rojevajo samo zunanje okoliščine, kot je zdomstvo ali nezadostno poznavanje jezika, temveč predvsem odločitev za življenje v laži. Odločitev za to, da se bomo tako vztrajno izogibali težavam, ki terjajo rešitev, da na koncu več niti sami s sabo ne bomo več zmogli spregovoriti odkrito, kaj šele, da bi se v tem vadili s kom drugim. Skrivnosti so nevarna reč. Gradijo nevidne, a presenetljivo trdne zidove med nami, čez katere postane sčasoma nemogoče videti karkoli, in nemogoče postane tudi to, da bi kdo ugledal nas, take, kot smo.

Zdaj vemo, zakaj Dobra žena spominja na Gospo Bovary in Ano Karenino? Kaj pa je s Petdesetimi odtenki sive? Ena očarljivejših plati Dobre žene je način, kako se Essbaumova spušča v popisovanje Anninih afer. In v tem, je treba reči, je pravzaprav veliko uspešnejša od 50 odtenkov. Dobra žena je ponekod namreč praktično in nezapleteno pornografska. Anni Benz se je uspelo emancipirati samo in izključno v tem, da bi o seksu govorila, razmišljala in ga prakticirala kot katerikoli moški, brez izumetničene čednosti ali sentimentalnega okrasja, z vso iskreno otroško agresijo, ki pritiče strasti. Kar je krasno. Škoda le, da je Annina spolnost premestitev, pobeg z mesta resničnega spopada. Svobodo je namreč treba iskati tam, kjer nam je manjka, ne tam, kjer jo že imamo.

Dobra žena je predvsem knjiga o nujnosti boja za lastno srečnost, napisana na negativnem primeru. Je tekst, ki opozarja, da se je za srečnost nujno postaviti ne zgolj zato, da nam ne bi bilo treba živeti v nesreči, temveč predvsem za to, ker je to edini pogoj kateregakoli etičnega ravnanja. Kdor izbere bedo, namreč vanjo hote ali ne vleče še vse, ki ga obdajajo.

Essbaumova je v intervjuju, ki ga je poklonila Los Angeles Timesu, povedala, da jo je presenetilo, kako pogosto bralci rečejo, da je njeno protagonistko težko imeti rad. Pa ne gre za to, da je ne bi marali. Samo zelo težko si je želeti, da bi bili ona.

Roman:
Jill Alexander Essbaum: Dobra žena
Prevod: Andrea Potočnik
Založba: Učila

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.