Pornografija revščine 

»Igre, ki premožnemu občinstvu prikazujejo življenja zatiranih, včasih mejijo na kulturni turizem. A če pogledamo bolje, so ključni opomniki brutalne neenakosti v moderni dobi,« piše Lyn Gardner za Guardian. Gre pri tovrstnih predstavah za »pornografijo revščine« ali nam resnično bolj realistično približajo razmere?

Veliko, sočutno predstavo Boy, ki je bila pretekli teden igrana v londonskem gledališču Almeida, so nekateri poimenovali kar »poverty porn« (pornografija revščine). Gre za izraz, ki označuje predstavo ali drugo medijsko vsebino, ki izkoristi stanje revnih z namenom, da bi vzbudila potrebno sočutje, a ima le malo veze z realnim stanjem. A Lyn Gardner se vseeno zdi, da predstave Boy ne moremo uvrstiti v to kategorijo, in ker ni prvič slišala za to »nadvse neprijetno frazo«, se sprašuje, kaj je ljudi napeljalo na to, da so predstavo označili s tem izrazom.

Lyn Gardner razume, zakaj bi lahko bilo problematično sedeti na dragemu gledališkemu sedežu in na odru gledati igralce, ki upodabljajo ljudi, ki niso imeli takšne sreče, kot jo imajo sami. Že samo cena gledališkega sedeža bi lahko bila podobna denarni vsoti, s katero nekateri preživijo čez teden. Ampak, ali to potem pomeni, da bi mogla srednjerazredna gledališča upodabljati samo igre, ki odsevajo življenje srednjega razreda? Lyn ugotavlja, da kontekst nedvomno igra vlogo in da je igra sprejeta precej različno, glede na to, kje je predvajana. Predvideva pa, da nelagodje lahko izhaja tudi iz drugih stvari – na primer iz direktorskih odločitev ali iz načina, kako upodobili in oblikovali besede realnih ljudi. Igra Boy je na primer temeljila na intenzivni raziskavi, a je je fiktivno upodobljena na način, da povzdigne realnost, ki jo prikazuje. Lyn ugotavlja, da pri tej in pri podobnih predstavah o revščini gre za zgodbo, zaradi katere se počutimo neprijetno in zaskrbljeno, ker ne gre za zgodbe, ki so običajno uprizorjene na odru.

Kot poudarja Lyn, Boy nikakor ni pornografija revščine. Ni gledljiva igra, a zdi se ji briljantno to, da implicira na gledalce, ki sedijo v dvorani. Pomaga jim, da prepoznajo svojo zaslepljenost in da spoznajo, da vidijo le verzijo sveta, ki jo želijo videti. Boy prikazuje to, kar vsak dan zavračamo, da bi videli – vse izgubljene dečke in deklice, mimo katerih se sprehodimo po ulici, brez da bi jih resnično opazili. Predstava vzbuja empatijo in pomaga ljudem razumeti, kako je, če si eden izmed dečkov (kot je protagonist Liam). »Predstava ni pornografija revščine, ampak poziv, ki ga ne smemo ignorirati,« poudarja Lyn.

Kot je tudi v Mladini pisal Staš Zgonik, so otroci (mlajši od 18 let) skupina prebivalstva, ki je v Evropski uniji v povprečju najbolj izpostavljena tveganju revščine in socialne izključenosti. Tveganju je izpostavljenih 24 odstotkov odraslih, delež otrok pa je kar 27-odstoten.

Lahko si preberete tudi članek sociologa dr. Sreča Dragoša, ki je pisal o tem, kako je Slovenija izrazito evropsko nadpovprečna pri hitrosti naraščanja revščine. Po zadnjih podatkih smo bili v samem evropskem vrhu.